V polnočni pridigi v eni od slovenskih gorskih cerkva nam je župnik omenil zgodbo iz severa Nemčije. Pred leti so nepridipravi v božični noči iz jaslic v eni od tamkajšnjih cerkva ukradli kipec Jezuščka. Farni župnik je reagiral nenavadno: ukradenega deteta v jaslih ni hotel nadomestiti in od tedaj dalje že nekaj let v tej cerkvi božične jasli samevajo. V cerkev z oskrunjenimi jaslicami se zgrinjajo množice ljudi od vsepovsod, da bi se na lastne oči prepričale v to objestno hudičevo početje. Le kako naj drugače poimenujemo dejstvo, da je nekdo sunil simbol Božiča in krščanstva? Farni župnik torej iz golega protesta čaka, da bodo zmikavti vrnili nedolžno detece. Do sedaj je čakal zaman!
Pred leti se je podobno dogajalo tudi v moji fari pri Svetem Urbanu; zelo verjetno še kje. Po svoje je bila zgodba pri nas še hujša: tri leta zaporedoma so zmikavti kradli Jezusa iz jasli pred urbansko cerkvijo; enkrat celo iz nje. Toda naš župnik je ravnal drugače od kolega iz Nemčije. Vsakič je nadomestil izgubo. Češ, kako naj bi sicer verniki dočakali prihod Odrešenika, če ga ne bi bilo v jaslih? O svojevrstni uročenosti urbanskih farnih jaslic so govorili domala vsi. Naposled so identificirali storilce, a urbanska zgodba zaradi vplivnosti nekaterih posameznikov ni dosegla epiloga, niti statusa javnega dogodka. Noben medij ni obelodanil zgodbe; dogodka v »mestu Gogi« enostavno ni bilo. Edino zadoščenje za farane je, da je nasilje nad njimi po nekaj letih prenehalo.
Torej, dva popolnoma različna odziva, ki pa imata isto podstat: nasilje nad našo krščansko kulturo. Nemški evangeličani so iz omenjenega primera naredili marketinško atrakcijo, odmevno in vidno zgodbo, v opomin javnosti in predvsem vsem vernikom. Pri nas je zgodba kljub trudu farnega župnika, da se zadeva razišče in obelodani, ostala zamolčana, kot da se ni nikoli zgodila.
Pravzaprav nam Kristusa na različne načine kradejo vsakodnevno. Smo storili dovolj, da bi to preprečili? V evropsko ustavo ni bilo zapisano, da evropska kultura izhaja iz krščanstva (da ne bi »trpel« multikulturalizem). Nadalje na slovenskih televizijskih božičnih voščilnicah ne pozabijo nenehno poudarjati, da obstajajo tudi neverujoči. Ponovno se uveljavlja govorica o »novoletnih« praznikih, »novoletni« jelki in Dedku Mrazu, kot nekdaj v socialističnih časih, ko je bilo praznovanje Božiča prepovedano. Krščanstvu se odpovedujejo celo evropski desno-sredinski politiki. Nisem zagovornik skrajnega ortodokstnega pristopa. Popolnoma se strinjam s spoznanjem, da religije ne gre zlorabljati v politiki. O tem je sto let nazaj pisal genij v prepoznavanju klasične slovenske politične scene Ivan Cankar in prav tako je res, da so starodobni katoliški koncepti politike preživeti. Toda dejstvo je, da (liberalna) demokracija temelji na krščanskih vrednotah. In to je treba stokrat in stokrat poudariti, ne pa sramežljivo skrivati! Ne bi smeli dopustiti, da Cerkev izobčujejo, tako kot so jo iz sfere države, še iz sfere civilne družbe. Krščanske cerkve so v zadnjih stoletjih bile v evropski zgodovini najpomembnejši inkulturacijski dejavnik. Tudi danes imajo pomembno vlogo med mnogimi drugimi dejavniki. Če se ji bomo odrekli, jo bo nadomestila druga, ki bo manj strpna, ki bo proti individualni svobodi, proti enakosti med spoloma in naposled proti demokraciji.
Kristjani v svoji pretirano stoični drži že dolgo premalo glasno opazujemo in opozarjamo na oženje svojega življenjskega prostora in ekspanzijo drugih ver in kultur. Zato bi se morali večkrat spomniti poguma prvega pričevalca in borca za krščanstvo Svetega Štefana, ki so ga umorili. Na žalost njegovo kruto usodo doživljajo danes mnogi kristjani, ki živijo v arabskem svetu. Bomo dopustili, da bo takšen odnos do krščanstva postal prevladujoč? Nobenega kristjana ne bi smeli pustiti samega, na cedilu, pa naj živi daleč po svetu, na severu Nemčije ali pri nas doma!