Nahajate se tukaj

Križi in težave z integracijo in asimilacijo imigrantov

Na evropski politični sceni se je v zvezi z migranti odprla še ena fronta, ki ne bo le ideološka, ampak precej pragmatična. Gre za specifični pristop k integraciji imigrantov, ki je postala, sodeč po nedavnem srečanju Hollanda in Merklove, tema številka ena evropske prihodnosti. In na nek način tudi je. Imamo jih tu. Kaj sedaj?

Lani sem na madridskem kongresu ELS dejal, da bo največji izziv evropske politike kako preprečiti nastajanje (novih) vzporednih družb v Evropi oziroma, kako uspešno integrirati množico novih priseljencev. 

Da bi dojeli celovitost »izziva«, kot temu problemu rečejo »politically correct« ljudje, je potrebno pogledati nekoliko nazaj. Večina nas je že slišala za t.i. ameriški talilni lonec. Tako so poimenovali njihov način integracije imigrantov v večinsko družbo. Pogosto je bil predstavljen kot mineštra, ki iz različnih sestavin predstavlja novo kakovost – ameriško nacijo. Vendar ni bilo čisto tako. Američani so imeli že konec 18. stoletja jasno predstavo o tem, kaj je svobodna, odprta in demokratična družba. Tisti, ki so prišli tja, so se morali temu podrediti oziroma asimilirati, pri čemer so lahko ohranili svoje kulturne posebnosti, kot se za svobodno družbo tudi spodobi. 

Danes levica ponuja koncept dvosmerne (dialoške) integracije. Edino ta naj bi zagotavljala delujočo skupnost. V praksi si te »kulturne izmenjave« ne znam predstavljati. Bolj realen je tisti koncept, ki temelji na ustrezni asimilaciji imigrantov. Predpostavlja se, da so z izbiro zahodne destinacije izbrali tudi okolje, ki jim kulturno ustreza.

Toda vrnimo se k glavnemu problemu: kakšne so možnosti za uspešno integracijo večinoma muslimanskih prišlekov v Evropo? Najprej moramo ugotoviti, da to ni novo vprašanje, z njim se Evropa sooča že stoletja, toda prvič je s tem problemom soočena tako nenadno in v takem velikem obsegu. In to ravno v času, ko je t.i. mainstream »multikulti« kozmopolitska drža evropske politike potisnila v ozadje vprašanje etnične oziroma nacionalne svobode. Taka jalova drža je rodila svoj odmev v ekstremnem nacionalizmu, ki poleg vsega resno ogroža tudi demokracijo. Tako da danes eni govorijo o zatonu demokracije, drugi o njeni smrti, tretji jo obtožujejo, da ubija nedolžne itd. V takšni vsesplošni zmedi se spleta paleta nenačelnih koalicij: levi ekstremi se bratijo z desnimi ekstremi, levi liberalci se družijo s tistimi, ki neposredno nasprotujejo vrednotam, ki konstituirajo zahodni kulturno civilizacijski prostor, ipd.

Znameniti profesor Inglehart je že pred poldrugim desetletjem preučeval vrednotne in kulturne razlike med nami in muslimani. Ugotovil je, da si vsi najbolj želimo svobode, vključno z muslimani, ki imajo dovolj socialne segregacije in politične dominacije, kot smo lahko videli v propadli t.i. arabski pomladi. Po Inglehartu je ključna vrednotna razlika med krščansko in muslimansko kulturo v  odnosu do enakosti med spoloma, do homoseksualnosti ter do strpnosti nasploh. 

Jasno je, da je zlasti enakost med spoloma ena od osrednjih vrednot zahodne kulture in zato bi lahko ravno na tej točki pričakovali najhujši kulturni trk. Toda bolj kot to bo v prihodnosti nastala še ena ovira, ki ima veliko bolj praktične implikacije v procesu integracije migrantov. 

Odnos do dela – temeljna razlika in ovira pri integracije migrantov?

Menim, da bo bolj kot enakost med spoloma predstavljal glavno oviro kulturnega sobivanja različni odnos do dela. Že stari Max Weber je raziskoval odnos do dela v religijskih sistemih in se lotil vprašanja, zakaj so npr. protestanti poslovno uspešnejši od katolikov. Ugotovil je, da zaradi proaktivnega odnosa do dela in nasploh do podjetnosti. Protestanti so v svojo religiozno etiko dela vnesli pomemben element, ki pravi, da je zveličanje odvisno od tega, ali si učinkovito uporabil (od Boga dana) sredstva za življenje. Tudi zato so protestanti zaslužek raje vlagali produktivno, v nasprotju z npr. italijanskimi katoličani, ki so ga zapravljali za prijetnosti. Skratka, katoličani, ki so dojemali delo kot nujno zlo, so se razlikovali od podjetnih protestantov, ki so delo in kopičenje bogastva razumeli kot verski imperativ. 

Razlike med protestantskimi in katoliškimi okolji so ostale vse do danes, po drugi strani pa so se razlike v primerjavi z islamskimi državami povečale. Le te imajo povsem drugačno strukturo gospodarstva in odnos do dela.

Tako množične migracije v Evropi odpirajo nova vprašanja, kot npr. kaj storiti, da prišleki ne bodo živeli na plečih Evropejcev? Že sedaj prišleki iz severne Afrike in arabskih držav živijo večinoma od državnih podpor in ne kažejo pretiranega navdušenja za aktivno vključitev v družbe, v katere so prišli. Nasprotno, da zadovoljijo svoje potrebe in interese raje poiščejo krajše poti mimo legalnega trga dela, tako da se zdi, da je »evropska« delovna etika milijone svetlobnih let oddaljena od njihove kulture. Res je, da posplošujemo in da navedbe ne veljajo za vse in vsakogar, to je jasno. Toda pragmatični Evropejci bodo na integracijo migrantov vse bolj gledali skozi prizmo stroškov in ne skozi prizmo kulture (oziroma njihovega spoštovanja zahodnih vrednot in načina življenja). Ali drugače povedano, povprečen Evropejec bo vzpostavil pragmatičen odnos, nekao takole: naj imajo svoje navade in običaje, dokler mi jih ne vsiljujejo, me ne moti, toda delal pa za njih ne bom!