Boj proti terorizmu zahteva več kot ponuja le »nacionalni« pristop – močnejši skupni odgovor Unije na podlagi enotne strategije.
Ko se je skupina petih evropskih držav na pobudi Zahodne Nemčije in Francije sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja lotila projekta Schengen, niti največji optimisti niso mogli pričakovati, kako hitro se bo skupni evropski prostor svobode razširil, v zadnjem desetletju tudi na nove članice. Države, ki so se vključile v Schengen, so veliko pridobile, še posebej ker so zmanjšale stroške svojih gospodarstev. Ni potrebno posebej poudarjati, kako pomembno je bilo to za vsakodnevno življenje evropskih državljanov, ki vsako leto izkoristijo možnost prostega prehoda meje kar milijardo in pol krat!
Toda na področju varnosti, ki je sicer ena od najpomembnejših vrednot naše civilizacije, je schengenska ureditev vendarle prinesla povečano tveganje.
Ko smo ustvarili prostor svobodnega gibanja, bi manko, ki je nastal z omejenim delovanjem nacionalnih obrambno-varnostnih organizacij morali nadomestiti z učinkovitimi nadnacionalnimi skupnimi organi. Namesto tega smo dobili pretirano zbirokratizirane in neučinkovite evropske agencije. Poleg tega tudi države članice niso opravile svojega dela. Spomnimo se samo, kako je Schengen padel v grškem in slovenskem primeru. Toda četudi bi schengenski sistem odlično funkcioniral, problem ostaja: dejstvo je, da se je evropski prostor močno okužil s teroristično grožnjo, uvoženo z bližnjega in srednjega vzhoda. Znašli smo se v novi realnosti: terorizem je postal trajna evropska grožnja.
Islamski terorizem v samem jedru sicer ni inherentna evropska zgodba. Četudi storilci prihajajo iz EU, je dejstvo, da so spodbujani od zunaj. Najčešče gre za teroriste z obsežnimi kriminalnimi dosjeji. Drugi so se na hitro, v nekaj tednih in mesecih radikalizirali, predvsem v zaporih (ali mošejah). V zaporu se temeljita resocializacija lažje doseže, saj gre za specifično situacijo za človeka. Rekrutna baza terorizma v prvi vrsti torej niso šole. Za radikalizacijo dela islamske populacije tudi ni mogoče kar tako obtožiti t.i. zahodne družbe, češ, da je niso ustrezno integrirale, kar je pogosta teza levičarjev. Želijo namreč dokazati, da so bili teroristi v svojem odraščanju diskriminirani, da so živeli na družbenem obrobju ali v revščini in da so se radikalizirali iz socialnih razlogov. Dejstva govorijo drugače: do sedaj znani teroristi so živeli normalnih življenjskih okoliščinah. Mimogrede: to levo paradigmo so v kontekstu migrantske invazije na Evropo nadgradili s teorijo »dialoške integracije«, ki pomeni, da bi morali oboji, tod živeči in prišleki, medsebojno izmenjavati kulturne, vedenjske in vrednotne vzorce. Tej doktrini bi se morali jasno zoperstaviti.
Seveda imajo v procesu deradikalizacije pomembno vlogo tudi izobraževalne ustanove, a brez verskih ustanov in družine, ki so prav tako pomembni dejavnik v odraščanju človeka, ostanejo brez učinka. Evropski izobraževalni sistemi lahko ponudijo na stotine predmetov in študijskih programov, ki razvijajo demokratično in aktivno državljanstvo, pa se uspešna zgodba lahko zaustavi doma ali v cerkvenih ustanovah, ali celo v zaporih, kot smo videli.
Kakorkoli, rešitve niso enostavne in napovedi niso optimistične. A to nas ne sme pustiti anemične. Nasprotno. Obstaja verjetnost, da bo v prihodnje vse več napadov v Evropi, saj je ta »strukturno« najmanj imuna na ta pojav. Članice Evropske unije so premalo vlagale v svojo obrambo in varnost (glede nacionalnih varnosti govorimo o varnostnem vakuumu), nimajo dovolj finančnih sredstev, ne ustrezne opreme, ne človeških virov, da bi se uspešno soočile s teroristi, ki med drugim uspešno uporabljajo sodobna družabna omrežja. Oblasti so samo v zadnjem letu uspeli zbrisati 150.000 twitter profilov s sporno vsebino, a to ni predstavljalo hudega udarca terorizmu, saj, mimogrede, samo propaganda Isisa deluje na več kot dvajsetih spletnih platformah. Poleg tega islamski teroristi nimajo »kadrovskih« težav. Znano je, da jih je že več kot 5000 evropskih državljanov potovalo v Sirijo in Irak, se tam borilo in se jih je že več kot tretjina vrnila. Države pa nimajo kapacitet, da bi jih nadzorovale, niti pravnih podlag, da bi jih preganjale. Pogosto se zadovoljijo z oceno, da niso vsi nevarni, da je nekaterim celo žal. Evropol vpeljuje nov protiteroristični center, a nimajo dovolj usposobljenega kadra. Skratka, države članice si ne izmenjujejo podatkov, ampak jih ljubosumno čuvajo v svojih nacionalnih okvirih, medtem ko teroristi delujejo globalno. Že po logiki stvari bi moral biti protiteroristični odgovor vseevropski. Nenazadnje to dopušča tudi pogodba o EU. Ampak kaže, da je ideja »več Evrope« padla ravno na polju varnosti, saj ni politične volje pri nacionalnih birokracijah! Posledica vsega tega je, da smo vsi skupaj ta trenutek najbolj ogroženi, od kar obstaja EU. Niti v obdobju hladne vojne ni bilo tako.
Morda je sedaj, ko politična levica po besedah vodje Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu Manfreda Webra dobiva »mehka kolena«, pravi trenutek, da se politika končno poenoti v boju proti terorizmu. Čas bi bil, da bi tudi Verhofstadovi liberalci vzpostavili odgovornejši odnos do tega sodobnega prekletstva.
Evropska ljudska stranka ponovno ponuja skupno politično platformo na podlagi desetih prioritet, ki med drugim zahteva takojšnja sprejetje PNR direktive, skupni pristop do tujih borcev in povratnikov, okrepitev izmenjave informacij in posodobitev varnostne in obveščevalne dejavnosti, izdelavo celovite strategije proti radikalizaciji v zaporih in na internetu, takojšnjo zaustavitev ilegalne trgovine s strelnim orožjem, učinkovit nadzor na skupni zunanji meji, izdatnejšo podporo žrtvam terorizma in njihovim družinam, boj proti novim oblikam financiranja terorizma, hitro sprejetje na ECRIS direktive (izmenjava podatkov o kriminalcih) in izboljšanje protiterorističnega sodelovanja s tretjimi državami.
To so nujni, a še ne zadostni ukrepi. Boj proti terorizmu zahteva več kot ponuja le »nacionalni« pristop – močnejši skupni odgovor Unije na podlagi enotne strategije. Toda preden bodo evropski odločevalci in predvsem voditelji v državah članicah razumeli »novo realnost« in nujnost spremembe »pristopa«, se bojim, da bo - glede na klimo nezaupanja v Uniji - prelito še veliko krvi nedolžnih evropskih državljanov.