V slovenskem društvu Kolping so me prosili za predavanje na temo vrednostno središče Evrope. Teme sem se seveda razveselil, a dejstvo, da jo je treba postaviti v kontekst časa, se pravi krize, me je napeljalo k previdnosti. Razprava na to temo ne omogoča, da bi se lahko izognil predvsem begunski krizi, ki jo kristjani zaznavajo na posebej senzibilen način. To, da je begunska kriza humanitarni problem, je seveda jasno vsakemu kristjanu, ki aktivno pomaga. Tega dobronamernim in poštenim ljudem, ki so napolnili dvorano farnega doma v Kamnici pri Mariboru, ni bilo treba posebej pojasnjevati. Zato sem odprl nekaj drugih vprašanj, s katerimi se bomo v luči begunske krize soočali v bližnji prihodnosti.
Versko izhodišče kulturnih identitet
Za 21. stoletje pravijo, da bo minilo v luči vzpostavljanja in soočenja kulturnih identitet. Evropa si je, kljub različnosti, na kateri temelji, skozi stoletja ustvarila svojo sui generis identiteto oziroma kulturno podobo, ki jo izraža tudi evropska ustava. Poudarja, da se združena Evropa gradi na njeni kulturni, verski in humanistični dediščini. Krščanstvo posebej ni omenjeno. V prvi alinei preambule v ustavo je zapisano: "Ob zajemanju navdiha iz kulturne, verske in humanistične dediščine Evrope, iz katere so se razvile univerzalne vrednote nedotakljivosti in neodtujljivosti človekovih pravic, svobode, demokracije, enakosti in pravne države." Ustava jasno nakaže, da so naštete vrednote posledica verske in humanistične dediščine Evrope. V nadaljevanju še bolj natančno pove, za katere vrednote gre: spoštovanje človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost in enakost med ženskami in moškimi.
Evropska ustava torej previdno govori o vrednotnih izhodiščih. Tudi evropske politične stranke jih ne definirajo. Med pomembnejšimi le Evropska ljudska stranka v svoji platformi omenja judovsko-krščanske vrednote in grško-rimsko dediščino, krščansko razumevanje človeka ipd. Celo več, poudarjajo povezanost med krščanstvom in demokracijo.
Mnoge raziskave kažejo, da je religija v osrčju vrednotnih/kulturnih identitet. Ko sem nekoč na univerzi raziskoval razlike in podobnosti med političnimi in ekonomskimi vrednotnimi orientacijami, sem zaznal skupine držav s podobnimi orientacijami, ki so pripadali isti verski skupini. To, da je religijski milje središčni pri določanju vrednotnih/kulturnih identitet, so dokazovali tudi drugi. To pomeni, da je krščanstvo osrednji dejavnik evropskega vrednostnega središča. Ne gre le za identiteto samo po sebi, ampak imajo še druge konsekvence: vrednotne orientacije neposredno vplivajo na osmišljanje in ravnanje ljudi v vsakdanjem življenju.
Ali lahko Evropa ohrani krščanstvo bistvo?
Evropa lahko gradi svojo kulturno in politično identiteto le v pogojih demokracije, svobode, miru in razvoja. V zadnjih letih je Evropo prizadelo mnogo stvari, ki jo destabilizirajo: gospodarska in finančna kriza, vzpon populizma na robu leve in desne strani, terorizem, Putinova agresivna politika, energetska odvisnost in ranljivost Evrope, vojne v regiji, Grexit, Brexit, in nenazadnje - begunska kriza. Dodatno težavo ohranjanju unije in varovanju evroposkih vrednot in kulture predstavlja cena, ki jo bo morala Evropa plačati Turčiji za njeno pomoč pri zaustavljanju begunskih valov.
Evropska unija in seveda z njo tudi Slovenija bo seveda morala vložiti veliko več v ohranjanje svojega vrednotnega središča. Zavedati se je potrebno, da milijoni beguncev in imigrantov ne delijo vrednot z Evropejci (še posebej enakosti med spoloma in tolerance), niti sloga vsakdanjega življenja, kar bo prinašalo nove in nove medkulturne trke. Četudi pustimo ob strani problem osebne varnosti in varovanja premoženja (vrednota varnosti je visoko na naši lestvici vrednot), se bo morala Evropa soočati z vprašanjem vzporednih družb, ki bodo nastale na njenih tleh, najti bo morala oblike medverskega in medkulturnega dialoga, da bodo demografsko, kulturno, versko, politično in nenazadnje socialno spremenjene strukture evropskih družb sploh lahko funkcionirale.
Pravzaprav imamo v tej krizi oziroma nesreči veliko srečo. Vrednotno središče Evrope, ki se je oblikovalo skozi stoletja in kakršnega poznamo danes, ni mogoče predrugačiti skozi noč. Prej se lahko spremeni politični režim, gospodarski ali družbeni model. Vrednotni obrazci so globoko konservirani v kulturi, zato se spreminjanjo dolgotrajno in postopno. Toda če ne bomo utrjevali svoje kulture in se premišljeno odzivali na izzive, se lahko v nekaj desetletjih zgodi marsikaj. Zato v prvi vrsti moramo povečati svojo varnost, urediti azilni sistem, povečati notranjo in globalno konkurenčnost, izboljšati formalno in neformalno edukacijo - in kar je najpomembnejše – dvigniti nataliteto in preprečiti, da Evropa popolnoma ostari. In tu se srečamo z esencialnim vprašanjem: če Evropa želi ohraniti svojo kulturno bit, potrebuje novo življenje!
