Včasih, ko poskušamo odgovoriti na esencialna vprašanja, je potreben zgodovinski premislek. Splošno znano je, da je prva polovica prejšnjega stoletja bila za Evropo katastrofalna. Dve svetovni vojni, milijoni mrtvih, uničena gospodarstva itd., porušeni so bili mostovi med narodi in ljudmi; vladala je velika nezaupljivost med državami. Druga polovica istega stoletja pa je na evropskem kontinentu prebivalcem držav, ki so se povezale, najprej v Evropsko skupnost za jeklo in premog in nato v Evropsko gospodarsko skupnost, prinesla mir, blaginjo, napredek, spoštovanje človekovih pravic. Mnogim tega desetletja ni bilo dano, dokler se niso osvobodili in sčasoma postali del tega prostora. In tudi Slovenci smo dočakali čas, ko se lahko prosto gibamo po Evropi, študiramo ali delamo v tujini, poslujemo brez težav v drugih državah članicah, na mejah nas več ne zaustavljajo cariniki, skratka, živimo življenje, ki je po mnogih standardih enaka.
Žal je dostikrat zgodovinski spomin kratek. Ljudje hitro pozabijo na prednosti, ki nam jih je prinesla EU. V času krize se je povečal evroskepticizem, tudi med mladimi. Še pred leti so celo nekateri Američani videli Evropo kot svetilnik 21. stoletja, kot prostor, kjer je mogoče ustvariti nizkoogljično družbo, družbo znanja, blagostanja, solidarnosti in celovito vartvo človekovih pravic in svoboščin. Kriza je sodeč po raziskavah to podobo EU precej spremenila.
Evropa se lahko vrne na pota stare slave, a pod pogojem, da jo bomo dojemali celostno; ne le kot arzenal pravic in banko evrov, ampak kot skupnost, v kateri želimo živeti avtonomno, trajnostno in solidarno; a tudi kot skupnost, v kateri imamo tudi določene odgovornosti in obveznosti. Prav ta kriza nam je postavila ogledalo, tudi nam Slovencem, ki smo še nekaj let nazaj prepričevali vse naokoli, da Slovenija ni in ne bo problem in da bo vselej zgodba o uspehu. V tej laži smo živeli in nismo storili dovolj za to, da postanemo dovolj pravna, demokratična, solidarna in navzven konkurenčna članica.
Svet in Evropa nujno potrebujeta politično stabilno in gospodarsko uspešno Evropsko unijo predvsem zaradi zagotavljanja miru na območju, ki je sprožilo toliko človeškega gorja v zgodovini. Dolgoletno obdobje miru in napredka, je prebivalce uspavalo v iluziji, da je mir nekaj samoumevnega in trajnega. Porast levih in desnih ekstremizmov nas opozarja, da temna plat evropske zgodovine ni za vselej izginila. Želja po miru mora zato ponovno postati pomembno lepilo evropske sestavljanke.
Seveda pa je prihodnost Evropske unije odvisna od njene gospodarske uspešnosti oziroma od globalne uspešnosti. Evropska unija je v času krize, iz katere že izhaja, izgubila precej moči kot globalni igralec. Če se hoče vrniti na teren kot eden od favoritov, bo morala resnično opraviti nekatere nujne reforme, predvsem vzpostavitev močnih stebrov na področju monetarne, fiskalne, bančne politike. Evropska politika bo kredibilnejša, če se bo bolj osredotočila na področja skupne valute in na skupne projekte, ki imajo direkten vpliv na življenja državljanov, kot so cenejša gostovanja v mobilnih omrežjih ali odprte meje. Kljub načelu več Evrope se lahko okrepi subsidiarnost, ki predpostavlja, da to, kar lahko naredimo bolje na lokalni, regionalni ali državni ravni, tam nima Evropa tam kaj iskati. So pa področja, kjer lahko skupni pristop najboljša pot za dosego ciljev. Vsekakor EU ne smemo videti le kot prostor solidarnosti. Tisti, ki govorijo le o eni hitrosti v EU, živijo v idealih. Razlike so prevelike, da bi jih lahko kar tako odpravili. Razlike se morajo zmanjševati tako, da se manj razviti pospešeno razvijajo, ne pa tako, da s prevelikimi administrativnimi prerazporeditvami dušijo razvoj tistih, ki že sedaj dajejo največ za zgradbo EU. Nenazadnje so različne razvojne hitrosti tudi znotraj držav članic. V Sloveniji denimo Ljubljana vozi 130km/uro, Prekmurje pa dvakrat počasneje, če hitrost približno prevedemo v indeks razvitosti na ravni EU. Zame je pomembneje kot vprašanje dveh hitrosti dejstvo, da se razlike zmanjšujejo in da to ostane ena od prioritet držav članic in EU. Bogati sever potrebuje bogati jug, ker sicer ne bo več dolgo bogat. A jug bo postal bogat le, če bo smotrno upravljal s svojimi in dobljenimi razvojnimi viri. Doslej tega ni bilo.
Pravzaprav je Evropska unija obsojena na uspeh v prihodnje. Alternative ni. Če bi ne bilo Evropske unije bi si jo morali takoj umisliti. Reforme, vključno z zategovanje pasu, so boleče, ampak najverjetneje edini način, da se prezadolžena gospodarstva postavijo na noge. Primeri držav, ki so šla skozi ta proces v preteklosti, kot so Nemčija in Švedska dokazujejo ravno to. Obe sta optmalno izkoristili razvojne, zlasti človeške vire. Svetovna konkurenčna tekma danes je tekma v znanju. V EU potekajo danes številni procesi v smeri izboljšanja naših izobraževalnih sistemov, da bodo zagotavljali tako vrhunske strokovnjake kot tudi poklicne mojstre kot so vodovodarji, mesarji ali drugi obrtni poklici
Morda je ta hip največj problem demografija. Evropa postaja ostarela družba. Potrebovali bi nov baby boom, pametno imigracijsko poliitiko, ki lahko zmanjša manjko po delovni sili v EU. Že danes Amerika pritegne veliko več izobraženih, kot Evropa. Kitajska in Indija bosta to tekmovanje po sposobnih kadrih samo še zaostrili. In želel bi si, da bi bila Evropska unija odprta tudi za nove članice.
Evropska unija je veliko stvaritev naših prednikov. Naša odgovornost je, da to zgodbo nadaljujemo.
