Kriza, ki jo počasi preboleva Evropa, je navrgla vprašanja, za katera smo mislili, da ne bodo nikoli več na dnevnem redu. Eno temeljnih je, ali je Evropska unija, ki je zrasla na pogorišču druge svetovne vojne, uspešen in celo trajnejši projekt. Evropska unija je vsekakor dober in koristen projekt, za nas, Slovence, pa tudi nujen z vidika preživetja. Če bi Evropska unija razpadla, bi se okrepili nacionalni protekcionizmi, napetosti, najverjetneje revolucije in vojne za »prerazporeditev« svetovnega bogastva.
Spet bi bila tarča »dekadentna« zahodna demokracija. Takšna so grozeča sporočila nasprotnikov EU, Putina, Le Penove, Faragea, Ciprasa, in vse do teroristov, ki imajo isti cilj. Takšne razmere bi bile pogubne za Slovenijo.
Quo vadis, Rusija?
Po petindvajsetih letih »triumfa« demokracije in padca berlinskega zidu ter z njim jugoslovanskega in sovjetskega imperija se je obnovil globalni ideološki spopad med Zahodom in Moskvo. Razmere vse bolj postajajo podobne tistim iz časov hladne vojne ali tistim iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je propaganda KGB širila zgodbice o srečni sovjetski družbi in nezadržnem propadu zahodne demokracije. Moč propagande je bila večja od moči resnice. Ko se je propagandi pridružilo še revolucionarno nasilje in proizvodnja strahu, je bila zmaga realnega komunizma popolna. Trajala je nekaj desetletij, posledice so bile katastrofalne. Če imajo poražene generacije, ki so tedaj klonile pred nasilno boljševizacijo Slovenije, izgovor, da niso imele izkušenj, današnje generacije tega izgovora nimajo več. Zato je treba na stvari opozarjati, a ne le to, treba je tudi ukrepati. Tako v Sloveniji kot v Evropski uniji. Pa se ozrimo tokrat na Evropsko unijo.
Evropski parlament je sprejel že dolgo pričakovano poročilo o odnosih z Rusijo, ki že dolgo niso bili na tako nizki ravni kot tokrat. Mladi evropski poslanec G. Landsbergis je pripravil odlično besedilo prav v času, ko je Putin dodatno zaostril odnose, s tem ko je na t. i. črno listo postavil kar 19 članov EP. Dejansko pa se je Putin sam izločil iz partnerstva z Evropsko unijo, ki si je sicer želela iskrenega sodelovanja in mirnega sožitja. Rusiji je v preteklosti ponudila vso podporo in pomoč na poti v strateško partnerstvo. A zaman. Putin očitno pod evropskimi političnimi načeli in vrednotami sobivanja ne more preživeti. On raje stavi na agresijo, na vojaško moč, izsiljevanje z energenti in predvsem na učinkovit vohunsko-propagandni stroj.
Kratkoročno je njegov »pristop« uspešen - še vedno menim, da mu ukrajinske zgodbe ne bi smeli dovoliti -, dolgoročno pa ne more biti. Evropa se brani z gospodarskimi sankcijami. In po informacijah ruske opozicije so te zelo učinkovite. Poleg tega ima Putin že danes velike težave pri pridobivanju posojil na mednarodnih finančnih trgih.
Evropska unija se strateškemu partnerstvu z Rusijo v perspektivi seveda ne sme odpovedati. Prej ali slej bo prišlo spoznanje, da ga tudi Rusija potrebuje, morda celo bolj kot EU. Toda tega dejstva Putin ni sposoben uvideti, zato je tudi izgubil status partnerja. EU pa mora ostati pokončna, ne sme še enkrat na led. Prvič je naredila veliko napako, ko je »spregledala« rusko agresijo na severu Gruzije v letu 2008. Takrat sta namesto sankcij sledila nagrada in okrepljeno sodelovanje. Rusija je v »zahvalo« po tem anektirala del sosednje države in širila ruske vplivne sfere v posmeh mednarodnemu pravnemu redu. Še naprej izziva z vojaškimi manevri, s kopičenjem enot ob mejah in z vpadanjem vojaških enot na ozemlje sosednje države, s čimer spodkopava stabilnost regije. Rusija po tekočem traku ustvarja t. i. zamrznjene konflikte v sosedstvu, ki imajo dolgoročne posledice za njene žrtve. Nadalje rožlja z jedrskim orožjem ter krepi obveščevalno in propagandno dejavnost v in proti EU. Znova je sprožila hladno vojno. Z vsemi temi aktivnostmi skuša razdeliti EU navznoter ter oslabiti Nato.
Putinu doma pomaga vzdrževati politično moč pravoslavna cerkev. To je močan pakt, ki dodatno otežuje afirmacijo politične opozicije. A najhujše je seveda dejstvo, da nikakor niso pojasnjeni umori Ane Politkovske, Natalije Estemirove, Borisa Nemcova, Sergeja Magnickega, Aleksandra Litvinenka in drugih ...
Dokler se Rusija ne vrne k mednarodnemu pravu, dokler ne vrne Krima, dokler ne bo spoštovala človekovih pravic in temeljnih svoboščin itd., nam ne preostane drugega, kot da vztrajamo na začrtani poti. Le tako bomo namreč sčasoma spoznali, da obstaja še druga Rusija, ne le Putinova. Obstaja tudi Rusija demokratov in teh je vse več.
TTIP kot geostrateško orodje EU
EU je uspešno sklenila že vrsto prostotrgovinskih sporazumov. Nobeden ni v javnosti odmeval tako kot sporazum z ZDA (Transatlantic Trade and Investment Partnership - TTIP), čeprav je pot do dokončnega oblikovanja besedila in njegovega sprejetja še dolga. V procesu pogajanj so glasnejši nasprotniki sporazuma z ZDA. Imajo podporo medijev, v evropski politiki pa so proti sporazumu najbolj na levem in desnem ekstremnem polu pa tudi del socialistov.
Nekaj mesecev smo nestrpno pričakovali junijsko plenarno zasedanje parlamenta, da bi glasovali o resoluciji, ki naj bi po treh letih ocenila razmere v pogajanjih. Po napornih usklajevanjih s socialisti o besedilu resolucije so le-ti, ko je bil dogovor že sklenjen na pristojnem odboru, najprej odpovedali podporo delu sporazuma (ISDS), nato pa še preložili razpravo in glasovanje. To je bila zelo slaba napoved za nadaljnje pogajanje o sporazumu, čeprav neposrednega vpliva na proces nima, saj parlament ni pogajalec.
Pravzaprav je neverjetno, kako propaganda zoper TTIP deluje. V številnih državah članicah je sporazum predstavljen v negativni luči in kot orodje, ki bo koristilo le velikim korporacijam. Najbolj neodgovorni so dominantni mediji pri nas, ki npr. postavljajo neverjetno sugestivna vprašanja in odkrito delajo proti sporazumu.
TTIP najbolj splošno rečeno odpravlja ovire (npr. nižanje tarif in zmanjšanje podvojenih regulativnih ovir za medsebojno izmenjavo) v gospodarskem sodelovanju med EU in ZDA. Zato ga razumemo kot idealno »orodje« za rast, nova delovna mesta, nove naložbene priložnosti, višjo konkurenčnost in visoke skupne delovne, socialne, okoljske ter druge standarde in predpise.
Prva predvidevanja kažejo, da bo sporazum EU na letni ravni lahko navrgel 120 milijard evrov in ustvaril stotisoče novih delovnih mest. Največ koristi bi imeli potrošniki, ki bodo imeli večjo in cenejšo izbiro blaga in storitev. Koristi bodo imela mala in srednja podjetja, ki predstavljajo kar 88 odstotkov vsega izvoza EU v ZDA. In prav od tega izvoza je odvisnih 10 milijonov delovnih mest Evropejcev.
V primerjavi z velikimi podjetji mala in srednja podjetja nesorazmerno trpijo zaradi trgovinskih ovir, saj imajo manj sredstev za njihovo odpravo. TTIP bo poenostavil postopke, zmanjšal birokracijo in premostil različne regulativne standarde, da bi lahko evropska mala in srednja podjetja laže dostopala do ameriškega trga. Imamo zgodovinsko priložnost, s katero lahko izkoristimo možnosti, ki jih prinaša dostop do več deset tisoč milijard evrov obsežnega ameriškega trga. Če ne bo te priložnosti izkoristila Evropa, jo bo kdo drug.
Pred zadnjo veliko širitvijo EU in vstopom Slovenije so nekateri napovedovali dirko do dna z zniževanjem plač in standardov, odpravo socialnih pogodb in mnoge druge pasti, vendar se nobena od teh črnih napovedi ni uresničila. Tudi vzpostavitev enotnega trga EU, ki je omejila moč držav članic na področju regulacije, ni pomenila, da smo začeli živeti brez pravil in varstva potrošnikov, temveč je enotni trg EU dokazal, da je krepitev medsebojne trgovine koristna za potrošnike in gospodarstvo.
Posebno in močno poglavje naj bo namenjeno energiji, ki naj zagotovi spodbujanje energetskega izvoza, s čimer bi ustvarili konkurenčen, pregleden in nediskriminatoren energetski trg ter podprli diverzifikacijo energetskih virov, pripomogli k varnosti oskrbe in spodbudili znižanje cen, predvsem pa zmanjšali našo odvisnost od Rusije, kar je z geostrateškega vidika nujno.
Analize kažejo, da bo leta 2015 kar 90 odstotkov svetovne rasti ustvarjene zunaj EU. 14 odstotkov delovne sile EU oz. 31 milijonov delovnih mest je odvisnih od uspešnosti zunanje trgovine EU. Trgovinski tokovi med EU in ZDA že zdaj znašajo več kot 700 milijard evrov na leto. EU in ZDA za 800 milijonov potrošnikov skupaj predstavljata več kot 30 odstotkov svetovne trgovine z blagom in s storitvami. Zato še enkrat: TTIP je win-win situacija za obe strani.
In zakaj se ga nekateri tako bojijo? Ti nekateri so tisti, ki ne želijo, da bi EU postala še bolj konkurenčna v globalnem merilu, saj imajo drugačne geopolitične interese. TTIP je pomembna bitka, ki jo moramo dobiti. Če se bomo tudi glede tega držali načel, bo vse v redu, če se bomo začeli deliti, pa nas čaka, rečeno s Churchillom, katastrofa!
Objavljeno v tedniku Demokracija, 18. junija 2015