Predsednik Republike Borut Pahor se je na svoj prvi obisk v tujino odpravil naravnost v Bruselj. To dejstvo je pohvalno in morda vsaj malo popravlja podobo naše zunanje politike, ki je bila v zadnjih letih bolj usmerjena vstran od evro-atlanstkih integracij.
Predsednik Republike se je srečal s predsednikom Evropske komisije Jean-Claudom Junckerjem in predsednikom Evropskega sveta Donaldom Tuskom. Naslednji dan pa še z Jensom Stoltenbergom, generalnim sekretarjem Nata. Kot smo dan pred obiskom lahko izvedeli iz slovenskih mainstream medijev, je bil njegov namen v prvi vrsti lobiranje, da se Unija v mejnem sporu z Hrvaško postavi na »našo« stran.
Tudi če pustimo ob strani paradoksalno dejstvo, da slovenska vlada hoče uveljaviti mejno razsodbo, ki je zanjo škodljiva (in logična posledica arbitražnega sporazuma), da je okužila sodni proces itd., se postavlja najbolj pristno ali bolje rečeno stvarno vprašanje, kako naj Evropska unija reši nekaj, kar bi morali sami; pravzaprav ne sami, ampak v strpnem in spoštljivem dialogu s sosedi Hrvati.
Predsednika Tusk in Juncker sicer lahko rečeta, da je potrebno spoštovati mednarodne pogodbe (kaj pa drugega?), kaj več od tega ne moreta in tudi ne smeta, kljub temu, da je bila Evropska komisija še kako vpletena v pripravo arbitražnega sporazuma. Njen predsednik je na skupni tiskovni konferenci s slovenskim predsednikom celo »evropeiziral« ta problem in ga navezal na prihodnjo širitev Unije na Balkan. Lahko da je sprejel tudi Pahorjevo prepričevanje, da sosednja država krši pravo Unije, celo lastno pogodbo o pristopu, katere sestavni del je tudi arbitražni sporazum. Toda vprašanje je, ali ima EU interes bolj intenzivno poseči v spor. Ne pozabimo, da je Juncker Pahorju povedal tudi, da ostalih držav članic slovensko-hrvaški spor niti najmanj ne zanima. Z drugimi besedami: niste »faktor«!
Morda si Pahorjeva prizadevanja na svojo »zastavo slave« kani obesiti aktualna vlada Mira Cerarja. Toda ponovno se moramo vprašati – kaj pa po lobiranju v Bruslju? Z verbalno podporo Junckerja ali Timmermansa ali Tuska naš obmejni spor ne bo rešen niti za milimeter! Še slabši učinek na reševanja odprtih vprašanj imajo grožnje slovenskega zunanjega ministra, ki bi najraje kar s »fračami« napadel hrvaško mornarico. Nemški mediji so poskus obrambe slovenskega morja s strani slovenske policije označili za grotesko. Kot smo lahko to videli na televiziji, je tako tudi bilo.
Torej, nihče – niti Unija – ne more namesto hrvaških in slovenskih oblasti trajno rešiti nobenega spora med državama, še najmanj mejnega. Zato slovenski dominantni mediji zavajajo slovensko javnost, ko jim vzbujajo prazna upanja, da bo Juncker rešil zadeve. Vse to po nepotrebnem slabša odnose ne le med državama, ampak tudi med ljudmi na obeh straneh meje.
Vse bolj postaja jasno, da tisti, ki se tako »težko pogovarjajo z Hrvati«, tega problema nikoli ne bodo nikoli rešili.