Na današnji dan mineva 21 let od smrti dr. Jožeta Pučnika, očeta slovenske državnosti. V nadaljevanju objavljamo razmislek dr. Milana Zvera, njegovega sopotnika in sodelavca.
Spoštovani,
11. januarja mineva 21 let od smrti dr. Jožeta Pučnika. Dovolite mi nekaj misli ob tej priložnosti. Poklanjamo se torej človeku, ki je močno zasidran v narodovem zgodovinskem spominu. Pa dovolj?
Pred šestimi leti smo v Evropskem parlamentu na mojo pobudo po njem poimenovali eno od dvoran (5E3). Slovesnosti s(m)o se udeležili tedanji predsednik Evropskega parlamenta Antonio Tajani, vodja politične skupine EPP Manfred Weber, predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, predsednik SDS in večkratni predsednik slovenske vlade Janez Janša ter še mnogi drugi visoki predstavniki evropskih institucij. Ime Jožeta Pučnika na evropski ravni ni bilo deležno le izjemne pozornosti, ampak je na svoj način trajno oživelo, saj v tej dvorani dnevno potekajo pomembne seje različnih delovnih teles Evropskega parlamenta in evropskih institucij.
Znano je, da so v Evropskem parlamentu po velikih imenih evropske politike poimenovali stavbe, dvorane in druge reprezentančne prostore. Zato lahko tam najdemo imena kot so Robert Schuman, Konrad Adenauer, Alcide de Gasperi, Winston Churchill, Willy Brandt, Helmut Kohl, Anna Politkovskaya, Wilfried Martens, Vaclav Havel, in še bi lahko naštevali. Ko so odločevalci prebrali mojo utemeljitev za poimenovanje, dileme več ni bilo, ne pri levih, ne pri desnih. Celo več, težko bi med vsemi temi imeni našli tako izjemno zgodbo kot ga je spisalo življenje Jožeta Pučnika.
Tisti, ki smo ga poznali, vemo, da bi v svoji človeški skromnosti, najverjetneje zavrnil to čast. Po drugi strani pa bi zagotovo razumel, da njegova umestitev med velikane evropske politike simbolizira tudi priznanje zgodovinskih dosežkov slovenskega naroda pred več kot tremi desetletji, ki so se zgodili prav pod njegovim vodstvom, zaradi česar ga imamo za očeta slovenske države.
Toda, ali mu v Sloveniji danes izkazujemo ustrezno čast? Kljub izjemam – letališče, Lenart, Ivančna Gorica, Slovenska Bistrica, palača predsednika republike - mislim, da (še) ne. Kot mnogi velikani tudi on ni doživel nekakšnega moralnega zadoščenja, dokler je živel, dasiravno po tem ni nikoli hlepel.
Bil je kritičen spremljevalec slovenskega »šepajočega« prehoda v normalnost. Še posebej ga je prizadel vrednostni nihilizem, ki briše razumsko presojo, kaj je prav in kaj ne. Slovenci kot posamezniki po osamosvojitvi - vojna za Slovenijo je v tem smislu izvzeta - s svojo domovino nismo vzpostavili neke »čustvene pogodbe«, ki v jedru pomeni, da vsak prevzame svoj del odgovornosti zanjo.
Pučnik je večkrat poudarjal, da če bomo imeli s svojo državo le formalni odnos, npr. potni list ali kakšno drugo boniteto, ki izhaja iz tega, bo naša država zlahka izginila z obličja sveta. Predvsem mladim je potrebno pokazati, da domovina ni le to, ni le skupek lepot rek, gora, morja; je tudi neponovljiva človeška skupnost duha, kulture, upanja in volje, ki jo je vredno ohraniti za prihodnje rodove.
Ste se morda kdaj vprašali, od kje mu ta zavezanost svobodi, kritičnosti in upornosti do samooklicanih avtoritet? Iz družine ali socialnega okolja, v katerem je živel, iz učenja ali življenskih izkušenj? Verjetno vsakega pomalem!
Vedel je, da prve učne ure demokracije še ne zagotavljajo razcveta svobode, da je v Sloveniji demokracija krhka predvsem zaradi pomanjkanja demokratične tradicije. Stari vzorci politike so se prenašali v novo demokratično okolje, 'strici' so ohranili vzvode moči. A zdi se, da ga je najbolj prizadelo pomanjkanje poguma in kritičnega razmišljanja med navadnimi državljani. Nekdo, ki je bil junak v svinčenih petdesetih, je verjetno težko gledal nekritičnega, pasivnega državljana, ki ne ve, kaj bi s svojo svobodo. Pučnik svobode ni razumel kot Golob, češ, svoboden si, da delaš, kar hočeš, če imaš seveda dovolj moči.
Včasih je dal Nemčijo za zgled v smislu, kako so dosegli spravo in razgradili totalitarne strukture. Če si pri nas skušal kaj delati v smeri demokracije, so te nemudoma napadli proudbovski mediji. Vsi se spomnimo neke tv kontaktne oddaje, ko ga je gledalec grozno napadel kot revanšista. Vidno prizadet se je Pučnik tedaj vprašal: komu, za božjo voljo, sem pa jaz kaj hudega napravil? Res! Človek mehke duše, ki je imel rad rože - jih celo gojil ob svojem začasnem domu ob Zbiljskem jezeru - kako bi lahko on komu kaj hudega napravil? Človek, ki ga je krasila izjemna toplina. Niti tistim, ki so mu storili krivice, ni na osebni ravni ničesar očital.
Njegova politična drža je bila drža državnika. Njega je bilo vredno poslušati in vprašati, kaj je prav in kaj ne. Odgovoril je iskreno, četudi drugače, kot je spraševalec morebiti pričakoval. Četudi je resnica včasih boleča, je vselej povedal tako, kot je menil, da je res in prav. Odkrito, iskreno! Tak je bil Pučnik, človek - vreden našega kolektivnega spomina.
Vabljeni k ogledu video nagovora. Dosegljiv je tukaj.