Objavljamo pogovor z evropskim poslancem dr. Milanom Zverom za časopis Občan.
Ena od nalog, ki ste si jih zadali kot evropski poslanec, je med drugim tudi izobraževanje in obveščanje slovenskih državljanov o dobrobitih EU. Glede na volilno udeležbo na evropskih volitvah, se zdi, da bo treba še veliko postoriti. Kje vidite vzroke za tako nizko udeležbo?
Prva naloga vsakega evropskega poslanca je, da Bruselj čim bolj približa državljanom. Vsi smo namreč tudi državljani EU. V nekaterih državah to bolj uspeva, drugje pa nekoliko manj. V mnogih tranzicijskih, postkomunističnih državah imajo tudi sicer težave z udeležbo na volitvah. Demokracija se še ni dovolj okrepila, demokratična kultura je nekoliko nižja in to se najbolj jasno kaže na volilni udeležbi. Ker pa je Bruselj v predstavi ljudi veliko bolj oddaljen, kot nacionalna prestolnica, imajo občutek, da veliko manj vpliva na njihovo vsakdanje življenje. Vendar to ni res. V Sloveniji smo morali praktično ves pravni sistem in področne politike prilagoditi skupnim evropskim standardom, kar pomeni, da je Evropa še kako prisotna v našem življenju. Tega ljudje pogosto ne razumejo in pri pojasnjevanju imajo poleg evropskih poslancev veliko vlogo tudi mediji. Evropski poslanci skušamo čez vikend marsikaj postoriti v okviru evropskih večerov in različnih dogodkov, ki jih organiziramo doma. Imamo tudi spletne strani, Evropo pa poskušamo približati državljanom tudi preko medijev. A kot kažejo rezultati volitev, smo vsi skupaj premalo učinkoviti. Zaradi nižje demokratične ravni in krize, ki znižuje raven zaupanja v demokratične inštitucije, bi bila morda celo dobra začasna uvedba obvezne volilne pravice na evropskih volitvah. V tem času bi se ljudje navadili in se tudi bolj spoprijateljili z EU.
Toda nezaupanje v inštitucije EU ni prisotno samo v postkomunističnih državah. Tudi starejše demokracije kažejo veliko raven nezaupanja. Vzemimo za primer Veliko Britanijo, kjer poteka resna debata, ali ostati v Uniji ali ne.
V zahodnoevropskih demokracijah je bil letos trend upadanja udeležbe na volitvah zaustavljen. Prvič se je celo nekoliko dvignila, kar je dober znak, tako da evropski projekt zagotovo ni mrtev. Medtem pa imajo na otoku že tradicionalno nekoliko drugačen pogled na evropski kontinent. Angleži nikoli niso hoteli biti vpeti v različne močne skupnosti in ljudje kažejo neko vrsto nezaupanja do EU. Nisem pa prepričan, da se bodo odločili za izhod iz Unije na referendumu, ki bi ga naj imeli 2017. Nekatere dežele znotraj Velike Britanije so namreč bolj pro-evropske kot sama Anglija. To bo gotovo še zelo zanimivo vprašanje. Britanski primer je nekaj posebnega, imajo poseben status v okviru EU. Na področju kmetijstva dobivajo rabate itd. Anglija želi biti z eno nogo zunaj Unije, vendar je vprašanje, kako dolgo bodo druge članice tolerirale takšno držo.
Ena izmed dejavnosti, s katero želite zmanjšali vrzel med Brusljem in državljani, je tudi pomoč pri organizaciji obiskov evropskega parlamenta. So parlament že obiskali tudi naši občani?
Seveda, že trikrat. Parlament so obiskali zaposleni v OŠ Destrnik-Trnovska vas, kmečke ženske skupaj s Sv. Trojico in še eno od občin ter stranke in strankarski odbor. Tudi v tem mandatu bom poskušal v Bruselj pripeljati čim več ljudi iz Destrnika. Poslanci imamo na voljo nek fond za sofinanciranje tovrstnih obiskov, s katerim poskušamo ravnati racionalno in ga poskušamo do konca porabiti. Tako lahko vsakemu udeležencu damo okrog 60 evrov, kar jim malo pomaga zmanjšati stroške. Če recimo obisk traja tri dni, je potrebno precej plačati za prevoz, pa tudi za prenočišče in hrano. To za marsikoga predstavlja kar precejšen zalogaj.
Med drugim ste tudi član parlamentarnega odbora za izobraževanje, kulturo, šport in mladino. Katere so glavne smernice odbora? To Vas sprašujem predvsem v navezavi na problematiko visoke brezposelnosti med mladimi, s katero se srečujemo tudi v naši občini.
Izobraževanje ni skupna evropska politika. Vsaka država je tukaj suverena in bi praktično lahko počela, kar želi. Dejansko pa ni čisto tako. Evropa poskuša s svojimi smernicami, predvsem pa s priporočili vplivati na to, da se evropski izobraževalni sistemi zbližujejo in postajajo vedno bolj primerljivi, da recimo imata grški učitelj ali zdravnik podobno znanje kot kot švedski učitelj in zdravnik ipd. Torej gre v smeri vzpostavljanja standardov in kompetenc, s čimer se avtomatično harmonizirajo izobraževalni sistemi. Še posebej je to pomembno na visokošolski ravni, kjer nenehno poudarjamo odprtost univerze, odprtost visokošolskega študija. Evropa ima problem, da še vedno prevladuje filozofija Humboldtovega tipa univerze, ki pomeni maksimalno avtonomijo in neodvisnost od zasebnih investitorjev ter vezanost na državne vire financ. Medtem ko zahodni tip, tip tretje generacije univerz, pomeni, da je država samo eden od financerjev. To pa pomeni, da nima prevelike pravice poseganja v sistem, ker se univerze napajajo še iz drugih virov: od šolnin do sponzorskih sredstev, financirajo jih tudi ustanovitelji. Predvsem pa je pomembna prodaja znanja na trgu, kar dobre univerze že zelo uspešno počnejo, in to je vedno večji vir dohodka dobrih univerz na zahodu. V bistvu je bolonjska reforma, ki poteka že poldrugo desetletje, namenjena ravno temu, da se evropske univerze povežejo z najboljšimi univerzami, ki prihajajo iz ZDA ali pa z daljnega vzhoda. Poleg že omenjenih različnih virov financiranja je pomembno zlasti to, da so univerze odprte do gospodarstva. Univerza mora začutiti družbeno in gospodarsko klimo ter plasirati svoje znanje ali pa celo soustvarjati to klimo. Če je pretirano zaprta in če državni birokrati sestavljajo učne načrte ter študijske programe v zaprtih kabinetih, potem izgubi živi stik s svetom in ji je pisana pot navzdol. Za to boleznijo trpi večina evropskih univerz. Imamo seveda izjeme, kot so nekatere katoliške univerze ali izjemno kakovostni Oxford in Cambridge in še kakšna, vendar jih ni veliko. Tako da je skupna naloga vseh držav, da reformiramo študij, kar je za mlade zelo potrebno. Poslanstvo izobraževalnega sistema mora biti, da opremi mlade z ustreznimi kompetencami, ki jih potrebujejo za življenje in delo. Ne moremo ignorirati trga dela. V Evropi imamo ta hip več kot 5 milijonov brezposelnih mladih, imamo pa tudi skoraj 3 milijone delovnih mest, ki jih ne moremo zapolniti s profili, ki jih "proizvajajo" univerze. Dobro bi bilo, da bi države temu namenile več svoje pozornosti in to skuša s svojimi priporočili poudarjati EU. Sam sem s svojim poročilom Mladi in mobilnost, ki je bilo zelo pomembno in odmevno, poskušal poudariti prav to. Mladim moramo omogočiti, da se v tujini udeležujejo različnih programov, kot je recimo Erasmus, ki traja že od leta 1987. Veliko mladih hodi na izmenjave, da pridobijo znanje, še pomembneje pa je, da začutijo kulturno klimo in da svojo prinesejo s seboj. Ta program je odličen, zato smo ga nadgradili v Erasmus+ in mu namenili še več denarja. Želel bi si, da čim več Slovencev uporablja ta program, saj smo pod-reprezentirani na tem področju. Če bi več mladih uporabljalo te programe, bi bila Slovenija zagotovo bolj konkurenčna. Mi pa imamo pri zaposlovanju mladih še dodaten problem. Poleg ne dovolj dobrega šolstva, predvsem visokega, imamo nereformiran in nefleksibilen trg dela, zato vitalni del naroda odhaja v tujino. Če greš za nekaj let delat v tujino, je to lahko samo dobro, saj prineseš domov določene izkušnje in znanje. Če pa si zunaj ustvariš družino, ker so tam boljši pogoji za bivanje, pač ostaneš tam. To je škoda za Slovenijo, najbolj vitalen del naroda odhaja, njihova mesta pa bodo zasedli imigranti.
Ali zmanjšanje vloge države in spodbujanja različnih virov financiranja univerz, o katerem ste govorili, pomeni njihovo privatizacijo?
Tudi, ni pa nujno. Slovenija ima najbolj podržavljeno šolstvo. Imamo največ državnih vrtcev, osnovnih in srednjih šol ter največ državnih fakultet oziroma največji delež študentov, vpisanih na državne fakultete. Država ima tu monopol tudi z vidika financiranja. Celo Finska ima več zasebnih univerz, čeprav jo večkrat dajejo za primer, kako je lahko nek javni sistem univerz uspešen. Res je, ampak imajo tudi veliko zasebnega šolstva. Privatizacija predstavlja dodaten pritisk na kakovost javnega šolstva. Če spustiš v državo ta trg, je to gotovo dobro, potem se tudi javno šolstvo izboljša. Slovenci smo dobili najboljše javne gimnazije zato, ker so dobre katoliške gimnazije postale njihovi rivali in to je bilo dobro.
Ukvarjate se tudi s projektom Šah v slovenske šole. Kako dolgo že poteka ta program in koliko šol ste do sedaj obiskali?
S tem projektom sem začel lani. Na pobudo Garija Kasparova smo v Evropskem parlamentu sprejeli resolucijo Šah v šole, saj šah prinaša določene vrline, krepi tudi določene kompetence, ki pozitivno vplivajo na vzgojo in učenje. In dobil sem idejo. Poslanci imamo na voljo tudi določena sredstva za različne namene. Lahko bi recimo kupoval ključke za računalnik, majice, zvezke ali pa kak drug promocijski material. Sam sem se odločil za šahovske garniture, ki sem jih dobil relativno poceni, in to veliko. Potem sem se odločil, da bom te šahe podarjal po šolah. Letos sem se odločil, da bom nadaljeval tudi v tem mandatu, saj so šole – do sedaj sem jih obiskal okrog deset – zelo dobro sprejele to pobudo. Povsod naredijo srečanje razredov, potem jim nekaj malega povem o šahu, zraven pripeljem kakšnega velemojstra in potem odigramo še simultanko z učenci. Ta zgodba pa se potem marsikje nadaljuje s krožki. To se mi zdi zelo dobro. Tudi svoje vnuke učim šah, dva sta že zelo dobra … Projekt bom sigurno nadaljeval.
Ali podobni projekti potekajo tudi v drugih državah?
Ne. Je pa imela Šahovska zveza Slovenije podoben projekt oziroma še teče in včasih tudi sodelujemo. V drugih državah se promocije lotevajo na različne načine, vendar tako kot jaz tega ne počne noben poslanec. Glede šaha so zelo napredni v vzhodni Evropi, kjer veliko več vlagajo vanj kot zahodnoevropske države, čeprav se tudi na zahodu že kažejo pomembni premiki.
Menite, da bi moral biti šah del obveznega učnega načrta? V nekaterih vzhodnoevropskih državah, ki ste jih omenili, je to normalna praksa, recimo v Armeniji.
Pri nas bi šah težko uvedli kot obvezni predmet. Potrebno pa bi bilo čim več narediti, da pride med izbirne vsebine, recimo kot obvezni izbirni predmet. Mislim, da je to je največji domet, ki ga lahko dosežemo. Pred dvanajstimi leti smo imeli šahovsko olimpijado, pa je nismo dovolj dobro izkoristili. Takrat bi morali veliko več vlagati v mlade, pa smo zamudili priložnost. Poznam razloge, ampak ni prostora, da bi govoril o tem. Zato je treba najti neke trajne oblike delovanja in promocije šaha.
Šah je področje, na katerem ste dejavni tudi na lokalni ravni. Ste član šahovskega kluba Urban. Ste, glede na naravo svoje službe, še zmeraj dejavni v klubu?
Sam sem igral v tretji ligi še kot minister in tudi kasneje kot evropski poslanec za klub Urban in Destrnik. Imeli smo dve ekipi, ki sta različno poimenovani. Pred nekaj časa smo Urban preimenovali v Destrnik II, potem pa v Destrnik. Na koncu je ostala samo še ena ekipa. V devetdesetih letih sem ustanovil tudi šahovski klub Trdnjava iz Ljubljane, kjer je igrala moja hčerka. Bila je državna prvakinja in imel sem dodaten motiv, da sem pomagal na tem področju, tako da sem s šahom kar precej povezan. Ne morem reči, da sem vrhunski šahist, ga pa zelo rad igram. Še zmeraj sem član v Destrniku, čeprav lani nisem nič igral, predlani pa bolj malo. Sicer smo se redno dobivali, ko je še delovala gostilna Marinič, in to od sredine osemdesetih let naprej. Zlasti Ervin Maurič je bil motor srečanj. Sedaj pa se dobivamo pri Marti, pozimi vsako soboto popoldne, poleti pa zadnjo soboto v mesecu. Žal mi je le, da nismo že od začetka naših turnirjev registrirali pri šahovski zvezi, ker bi danes imeli vsi dokaj lep rating, saj hodijo na turnirje tudi dobri igralci od drugod – iz Ptuja, Maribora … Včasih pride tudi kakšna zvezda, recimo tudi Mohr je že bil pri nas.
Zraven politike ste bili dejavni tudi pri znanstveno-raziskovalnem delu, kjer ste se ukvarjali predvsem z zgodovino politične misli na Slovenskem. Še predavate na fakulteti?
Ne več. Sem sicer nosilec predmetov na dveh fakultetah, predavam pa ne. Če hočeš biti korekten do volivcev, težko delaš dve stvari naenkrat, ker te politika popolnoma zajame. Nekateri so bili ministri in so hkrati predavali. Sam sem to počel nekaj mesecev, potem pa sem videl, da tako enostavno ne gre.
Pogrešate znanstveno raziskovalne vode in predavalnico?
Da, vleče me nazaj v predavalnice. Zlasti sedaj bi imel ogromno povedati in bi bilo škoda, da bi šlo vse to v pozabo. Še vedno imam ambicije, da bi se vrnil nazaj v znanstveno-raziskovalne vode, še posebej zato, ker Slovenci ne poznamo naše politične zgodovine in zgodovine doktrin, ki so zelo zanimive. Slovenci smo imeli izjemno razgibano prvo polovico prejšnjega stoletja, pa še prej, konec devetnajstega stoletja je bila politična govorica dokaj razvita. Mene je vse to izjemno zanimalo, vleklo me je v arhive, študijske knjižnice, kjer sem se skušal vključiti v čisto drugačne zgodovinske, kulturne in politične mileje, in če imaš rad zgodovino, je to lepo delo.
Dejavni ste tudi na humanitarnem področju. Ste pobudnik kakšnih humanitarnih akcij?
Bolj ali manj se priključujem drugim. V Sloveniji je veliko humanitarnih akcij, ki se jih udeležujem. Veliko pomagam ljudem, tudi finančno, s štipendijami. Redno dajem denar človeku – pa se ne bi rad hvalil s tem – ki ga nisem še nikoli videl. Skratka, na humanitarnem področju z ženo Andrejo veliko narediva, dobršen del najinih prihrankov dajeva v te namene.
Svoje otroštvo ste preživeli v Destrniku. Se velikokrat vračate?
Da, skoraj vsak teden. Tu sem nenazadnje redno prijavljen, tu živijo štiri generacije moje družine – od vnuka Tristana do njegove prababice Marije. Tu imamo korenine in z Destrnikom želim ostati povezan tudi v prihodnje.
Pogovarjal se je Tadej Urbanija.
foto © FKPH