Nahajate se tukaj

Intervju: Sedanji predsednik bi enim dajal t. i. drugo možnost, drugim bi rekel stop!? (Tednik Demokracija)

V tedniku Demokracija je bil dne 25.2.2011 objavljen intervju z evropskim poslancem dr. Milanom Zverom. Vabljeni k branju!

Dr. Milan Zver (1962) je slovenski poslanec v Evropskem parlamentu. Vodi slovensko nacionalno delegacijo v Evropski ljudski stranki. Je član odbora EP za kulturo, šolstvo in mladino ter nadomestni član odbora za kmetijstvo. Sodeluje v delegacijah EP za Makedonijo in Kitajsko ter v mnogih drugih njegovih  delovnih telesih. V letih od 2004 do 2008 je bil minister za šolstvo in šport v Vladi RS, v času slovenskega predsedovanja Evropski zvezi pa je vodil Svet EU za izobraževanje, mladino in šport. V svoji politični karieri je bil izvoljen še v državni zbor, državni svet in ljubljanski mestni svet. Bil je predsednik sveta in dvakrat podpredsednik Slovenske demokratske stranke, kjer vodi tudi strokovni svet za šolstvo in šport. Je univerzitetni učitelj ter avtor vrste strokovnih in znanstvenih del s področja družboslovja. Bil je tudi eden najbližjih sodelavcev dr. Jožeta Pučnika.

Leta 2009 ste bili kot nosilec liste SDS zmagovalec evropskih volitev v Sloveniji. Kako po približno letu in pol ocenjujete delo poslanca v Evropskem parlamentu v Bruslju in Strasbourgu?

Delo je vsekakor zanimivo. Pomembna izkušja za politika in upam si verjeti, da pomembna in koristna stvar za Slovenijo. Nisem pa prepričan, da tako misli večina državljanov. Včasih je naše delo manj vidno, naši mediji slabo poročajo iz Evropskega parlamenta, če pa že, potem se posvečajo bolj predstavitvam levih evroposlancev. A danes tarnati, da te mediji ne marajo, da si zato diskriminiran in da si zato manj viden, je vse manj prepričljivo. Imamo še ogromno poti do javnosti, vključno s spletno stranjo, ki jo skrbno urejamo in sproti obveščamo volivce o delu evropskega parlamenta in o mojem delu.

Mislim, da slovenski poslanci predstavljamo pomemben kanal slovenske politike v Evropi. Opravljamo vidne naloge v parlamentu, tako levi kot desni, bolj ali manj smo se uveljavili v svojih političnih družinah. Preko nas pride Slovenija tudi do stika z vrhovi evropske politike. Res je, da imamo nekaj besede tudi v Evropskem svetu in Evropski komisiji, pa vendar, možnosti za vpliv so na parlamentarnem terenu bistveno večje. Ne nazadnje imamo redna srečanja tudi z vsemi predsedniki, to je parlamenta, sveta in komisije. Kot vodja slovenske nacionalne delegacije sem bil v tem letu in pol v rednem stiku z vsemi. Verjetno je enako tudi z drugimi našimi poslanci in poslankami. Vrata so nam odprta povsod, včasih ni bilo tako. Kljub temu Slovenci še nismo popolnoma zapravili ugleda na političnem parketu mednarodne skupnosti, se mi zdi.

Dotakniva se nekaterih konkretnih zadev. Predstavniki slovenske delegacije Evropske ljudske stranke (EPP) v EP, ki jo sestavljate vi, Romana Jordan Cizelj in Lojze Peterle, ste pozdravili poročilo o napredku Hrvaške na poti do polnopravnega članstva v Evropski uniji. Poudarjate pa, da je pomembno okrepiti dinamiko pristopnega procesa z doslednim izpolnjevanjem pristopnih pogojev. Kaj imate pri tem v mislih?

Hrvaška res teče zadnje kroge, a ima odprtih še sedem poglavij. Zlasti žgoči sta 8. in 23. poglavje, no, pa tudi druga so pomembna in Hrvaška bo imela kar nekaj težav pri njihovem zapiranju. Zadnji obisk hrvaške premierke Jadranke Kosor v Evropskem parlamentu je bil namenjen predvsem lobiranju oziroma prošnji, naj bi Evropska unija bila vendarle usmiljena in sprejela politično odločitev tako kot v primeru Romunije in Bolgarije. To naj bi pomenilo, da EU spregleda kakšno stvar, ki ni v redu. V Evropski ljudski stranki so v glavnem naklonjeni politični odločitvi, na plenarnem zasedanju parlamenta pa sem bil kar nekoliko presenečen, da so v razpravi večinoma poudarjali, da ne bo odpustkov in da je odgovornost na Hrvaški, ki naj odpravi vse zadržke. A celotna pot bo še dolga, čeprav se Madžari trudijo, da bi pospešili proces. Osebno menim, da bo minilo še kakšno leto, preden bo Hrvaška postala članica unije. V tej finančni perspektivi tako ali tako ni denarja za širitev.

Osebno sem v EP opozarjal na nesprejemljivost arbitražnega sporazuma pa tudi na enostranska ravnanja hrvaške vlade v odnosu do Slovenije. V mislih imam zemljevid in pravilnik hrvaškega kmetijskega ministrstva glede ribolovnih meja, s čimer je sama kršila določila arbitražnega sporazuma. A škarje in platno glede tega so v rokah slovenske vlade. Verjetno sem se s svojimi stališči marsikomu v EP tudi zameril.

Na plenarnem zasedanju EP v Strasbourgu je ta teden potekala razprava o madžarskem zakonu o medijih s komisarko za digitalno agendo Neelie Kroes. V razpravo ste se vključili tudi vi, pri čemer ste pozdravili odločitev madžarske vlade, da dopolni medijski zakon. No, po drugi strani nekateri menijo, da bi ga bilo treba v celoti umakniti, ker naj bi bil  popolnoma nesprejemljiv.

Zlasti zeleni in liberalci so zahtevali umik tega zakona, na začetku tudi socialisti, ki pa so se kasneje umaknili, saj so hitro ugotovili, da stvari niso take, kot so bile sprva predstavljene. Socialisti so nato umaknili pripravljeno resolucijo za plenarno zasedanje. Skratka, spoznali so, da so prehitro skočili v vodo … Zanimivo je bilo videti Martina Schultza, vodjo socialistov v Evropskem parlamentu, kako je nervozno spremljal razpravo, ki je bila videti kot streljanje s slepimi naboji.

Sam sem ta zakon pozorno prebral, prav tako očitke nanj in odgovore madžarske vlade. Zakon je čisto v redu, z njim se svoboda medijev ne ogroža. Sicer pa so nekatere rešitve bolje urejene, tudi bolj demokratično kot v drugih državah članicah. Sedaj bo madžarska vlada pripravila štiri popravke, trije so povsem tehnične narave, četrti pa je bolj vsebinsko dopolnilo. Malo so dopolnili pojem uravnoteženosti poročanja. Načelo uravnoteženosti je izredno pomembno za tranzicijske države, kjer so mediji levici bolj naklonjeni in kapitalsko tudi bolj povezani z njo. Pač ostanki preteklosti. Zato sem evropski komisarki dejal, da jo bomo držali za besedo, da bo še bolj skrbela za urejenost t. i. medijske krajine v Evropski uniji. Ne samo s pregledom zakonodaje držav članic, ampak s temeljitejšo analizo dejanskih razmer, zlasti v novih državah članicah EU, vključno s Slovenijo. To je naletelo na kar velik odmev, tudi v naših medijih, zaradi česar so bili nekateri precej kritični do tega mojega stališča, ki pa je že precej staro stališče. Dejstvo je, da medijskega ravnotežja v Sloveniji ni. Je pa to pojem, ki so ga začeli blatiti predvsem na levici. Spraševati so se začeli, zakaj bi morali poročati uravnoteženo, češ naj bi bila to diktatura, če mora nekdo poročati uravnoteženo. Pojem ravnotežja je bistveno širši in je nastal ob debati o javnih medijih v prvi polovici 20. stoletja, ko so se pogovarjali o BBC. Takrat je šla zadeva bolj v prid laburistom in so konservativci predstavili zahtevo po uravnoteženosti.

No, dotakniva se Evropske unije bolj na splošno. Kako kot evropski poslanec ocenjujete delo Evropske komisije pod vodstvom Joséja Manuela Barrosa?

Barroso je zanimiva politična figura. Verjetno boste presenečeni, če rečem, da ni tipičen konservativni politik, čeprav se identificira z Evropsko ljudsko stranko. Je bolj sredinsko usmerjen – po tem političnem profilu je podoben Janezu Janši –, zato lahko dobro shaja s komisarji, ki niso z desne sredine, in teh je polovica v komisiji. To usklajevanje mu gre kar dobro in iz komisije mu je uspelo narediti kar kompaktno celoto. Seveda pa ima nekatere težave, ker v EU dejansko vladajo države članice, se pravi Evropski svet, medvladna metoda je v praksi še vedno odločilna. Tisti, ki se zavzemajo za 'več Evrope', za skupnostno metodo in vse, kar izhaja iz tega, večkrat spoznajo, da se tudi po uveljavitvi nove pogodbe, ki daje Evropskemu parlamentu bistveno večjo moč, zadeve še niso spremenile v ustrezni meri. Evropski svet se oklepa svoje pridobljene moči.

Lahko navedete kakšen primer?

Seveda, potrjevanje proračuna za letos. To je bila verjetno ena od največjih znotrajinstitucijskih vojn na tleh EU. Kazale so se mišice. Evropski parlament je dobil novo moč, to je soodločanje v primeru proračuna, ki mu jo je prinesla nova ustava, v Evropskem svetu pa se je na pobudo britanskega premierja Davida Camerona oblikovala skupina proračunsko varčnih držav in zablokirala predloge parlamenta. Potem je nekaj časa kazalo, da proračun ne bo sprejet, kar bi pomenilo financiranje po dvanajstinah ter otežilo nekatera izplačila in večje projekte. Zadnji hip smo se uskladili, generalno gledano pa smo to bitko, v kateri je bil Barroso bolj nemi opazovalec dogajanja, izgubili.

Ocenjujem, da se vloga britanskega premierja Camerona krepi ter da ga bosta francoski predsednik Nikolas Sarkozy in nemška kanclerka Angela Merkel vse bolj upoštevala kot akterja, ki soodloča o ključnih stvareh. Saj veste, v očeh evropske javnosti je tako, da sta to dva najvlivnejša politika. Nemec Schultz način odločanja v Evropskem svetu večkrat slikovito predstavi kot pogovor med Angelo in Nicolasom, pri čemer prej zaprosita Hermana, naj se za trenutek  odstrani … Malo za šalo, pa vendar. Če pa bi k temu dodal še malo zares, potem bi dejal, da imajo v EU realno največ moči odločanja o skupnih zadevah nemški finančniki.

Ali to pomeni, da skupnostna metoda kljub želji parlamenta in komisije še dolgo ne bo prevladala?

Vse kaže, da bo tako. Ampak da se razumemo, tudi jaz si ne želim države EU, raje imam zvezo držav. Ta situacija Slovencem ta hip ustreza. V ustanovah EU imamo v takih ustavnih razmerah večji vpliv, kot nam po velikosti pripada.

Večkrat se zdi, da birokracija EU hitro narašča, da si prilašča pristojnosti in da je vse bolj draga!

Skoraj 95 odstotkov denarja iz proračuna EU se vrne nazaj članicam. Šestnajst t. i. prejemnic, vključno s Slovenijo, jih ta hip živi na račun enajstih donatork. Proračun, ki ta hip znaša vsega 1,12 odstotka bruto domačega proizvoda v EU, torej ni prevelik finančni zalogaj za evropske državljane. Realno pada. Še v začetku finančne perspektive je znašal 1,3 odstotka. V desetih letih se je povečal za eno tretjino, v povprečju v EU pa skoraj za dve tretjini. Angleži so ga v istem obdobju kar podvojili. To je sedaj največja skrb njihovega premierja, ki ugotavlja, da je angleška družba zaradi prevelikih javnih transferjev postala družba nedela, kjer najbolje pridejo skozi lenuhi.

Parlamentu so se povečale pristojnosti, zato bi potrebovali več strokovne podpore. Ko pišemo kakšno poročilo, moramo poslanci dobesedno sami pripravljati osnutke besedil. In ko besedilo predstaviš na seji pristojnega odbora, pride poslušat nekaj deset uradnikov Evropske komisije. Pri kakšnem večjem odboru tudi sto. Birokracija se je morda res preveč razpasla, pa ne v Evropskem parlamentu.

Sedaj smo na ravni EU dobili še zunanjo službo, zunanje mistrstvo, kar ni slabo za predstavljanje Evropske unije navzven. Zmanjšala pa se bodo sredstva posameznih držav za njihove domače diplomacije. To je za malo Slovenijo več kot dobrodošlo.

Če ostaneva še malo pri glavnih osebnostih evropske politike; z uveljavitvijo lizbonske pogodbe je Evropska unija dobila stalnega predsednika Evropskega sveta Hermana van Rompuya. Mnogim se zdi precej bleda osebnost, brez karizme, drugi menijo, da je pravi človek za to mesto, saj glavne odločitve še vedno sprejemajo voditelji največjih evropskih držav, na kar opozarjate tudi vi, torej jim ustreza, da je predsednik Evropskega sveta precej neopazen.

Drži, ampak glede na to, da ima Evropski svet izjemno moč, lahko dvigne v višine tudi precej neopaznega politika. Van Rompuy je bil na začetku nekoliko negotov, kot da ni bil vešč evropske politike. Kasneje se je zelo hitro ujel, se vživel v svojo vlogo in je po svoje presenetil. Njegovi nastopi v Evropskem parlamentu in tudi drugje so izredno dobri; še posebej ko analizira finančne, ekonomske in socialne razmere, so njegove analize briljantne. Zdijo se celo boljše od Barrosovih.

No, vprašanje pa je, kakšen vpliv ima, ko se »dela« politika, ko se sprejemajo ključne odločitve. Glede na to, kako funkcionira Evropski svet, bi lahko sklepal, da je tudi na tem področju precej uspešen. Tako da Schultzovo videnje odločanja v Evropskem svetu verjetno ne pije čisto vode. Vsekakor se ne bi strinjal z evroskeptikom iz Velike Britanije Nigelom Farageom, ki je dejal, da je von Rompuyeva karizma na ravni mokrega predpražnika. Ne glede na to pa Evropski svet ni dobil – ali pa ni smel dobiti – osebnosti, ki bi si jo ta organ, ki je najmočnejši, tudi zaslužil.

Ali potem ni škoda, da za predsednika Evropskega sveta ni bil imenovan recimo karizmatični nekdanji britanski premier Tony Blair?

Velika Britanija si ne zasluži predsednika. Je premalo evropsko usmerjena. S Catherine Ashton so dobili zunanjo politiko; mislim, da ima visoka predstavnica še veliko rezerve in da jo bo morala čim prej odpreti. EU v mednarodni politiki ni pomemben igralec, je 'payer', ne pa 'player', kot se je nekdo izrazil. Blair ima vsekakor večjo karizmo in bi bolje opravljal katero od teh dveh funkcij. A o teh stvareh, tako se mi zdi, odločajo lože, ki javnosti niso najbolj vidne. V prihodnje bo treba urediti transparentne kandidacijske postopke za najvidnejše funkcije v EU.

Kako v Bruslju in Strasbourgu vidite Evropsko unijo? Dolga leta je bila za Slovenijo veliki cilj – ko bomo v EU, naj bi se cedila med in mleko, danes, v vsesplošni krizi, pa številnih iluzij ni več, je le kruta realnost. Ni več predstav o nekakšnih nebesih …

Zdaj pa na domači teren. Prav! Najprej, EU ni kriva za krizo, ki jo živimo. Še manj je kriva za slabo reševanje le-te. Če ne bi bili v EU, bi bilo še slabše, saj na primer v teh letih ne bi mogli črpati okoli 4 milijard evrov njenih sredstev. Na ravni funkcioniranja unije je kriza na površje prinesla tudi marsikaj dobrega. Recimo evropske mehanizme, kot je na primer evropski semester. To je v praksi zelo banalen mehanizem, s katerim ima Evropska komisija vpogled v proračune posameznih članic, še preden je proračun sprejet. Pogleda, ali je narejen na realnih osnovah, da se izognemo neodgovornim politikam, kot so bile recimo v Grčiji, Španiji ali v zadnjem času tudi v Sloveniji, ki se neverjetno hitro zadolžuje.

Unijo torej še bolj potrebujemo kot pred leti, ker daje neki okvir za članice, čeprav moram priznati, da mi nekatere odločitve v zadnjem času niso preveč všeč. V mislih imam zlasti to, da morajo vse članice, tudi manj bogate oziroma najmanjše, podpirati finančne luknje nekaterih bogatejših držav, ki so delovale neodgovorno. Zakaj bi morali delavci v revnejši članici plačevati za grehe bogatejše članice, kjer je višji standard, kjer so višji benificiji in podobno. To bi bilo treba narediti bolj pravično. Je pa res, da velike države s tem rešujejo banke, ki so posojilodajalke. Tu imata Nemčija in Francija poseben interes in velik dobiček.

No, če se vrnem k vprašanju; Slovenci smo pristali tako nizko ne zaradi EU, temveč zaradi slabega upravljanja s svojimi razvojnimi potenciali, ali na kratko, zaradi slabega vladanja. Kje so zlati časi prejšnjega mandata …

Predsednik slovenske vlade Borut Pahor stalno ponavlja, da želi, da smo na francosko-nemškem vlaku. Je pomembno, da smo na tem vlaku? Ali smo na tem vlaku samo kot postrešček?

No, saj kaj drugega niti ne more reči. Ali bi bila bolgarsko-romunska kompozicija boljša? Prispodoba o postreščku se mi ne zdi najboljša. Pri tem je treba biti realen.

Premier si sicer lahko domišlja, da je pomemben dejavnik v evropski politiki. Morda v evropski socialistični stranki je, saj je predsednik ene od šestih socialističnih vlad v Evropi. To šteje, še posebej ker jih je tako malo. Ampak v resnici tudi sam ve, kakšne dimenzije ima evropska politika in kaj lahko tam doseže. Slovenija ne more biti pomemben igralec, razen če ji tega ne omogoči institucionalna vloga, kot je bilo to v času predsedovanja, ko smo formalno vodili Svet EU še pod starimi ustavnimi pogoji, ki so bili predsedujoči državi še bolj naklonjeni. V takih razmerah lahko dodamo svojo vrednost. V običajnih okoliščinah se moramo zavedati svojih možnosti. Veliki imajo neprimerno večjo odgovornost ter temu ustrezno formalno in neformalno moč. Ne samo Nemčija in Francija, tu so še Španija, Italija in recimo tudi Poljska, ki je včasih tudi dokaj glasna. Mnogi vidijo v Nemčiji ključ za rešitev iz krize. Je prislovično država, kjer se sprejemajo najbolj racionalne odločitve. Na drugi strani so pa tudi taki, kot recimo Grki, ki se, potem ko so dobili denar, začenjajo upirati zahtevam EU in to utemeljujejo s svojo suverenostjo.

S kruto realnostjo se nedvomno sooča tudi Slovenija. Kriza je k nam prišla z zamikom. Vlada se z njo neuspešno sooča oziroma jo s svojo nesposobnostjo še poglablja. Slovenska podjetja propadajo kot za stavo, finančni holdingi se podirajo kot hišice iz kart, največja slovenska državna banka NLB ima ogromno izgubo, Slovenija vsestransko tone. Priče smo razkroju slovenske države, nezadovoljstvo z njo narašča, tako da lahko prav z bolečino gledamo, kako se uničuje naša tako želena samostojna Slovenija. Kako gledate na to?

Biti danes v tujini je nekaj povsem drugega kot nekoč. Če primerjam samo poslance. Pred sto leti so bili slovenski poslanci na Dunaju praktično odtrgani od domovine ali pa so deloma spremljali dogajanje doma z nekajdnevnim zamikom. Danes se je ta zamik skrčil na nekaj minut, saj smo s svojimi komunikacijskimi napravami praktično priklopljeni na prenos v 'živo'. Zato biti zunaj Slovenije ne pomeni svojevrstnega eskapizma, varne distance do krute domače realnosti.

Kdo bi to pričakoval? Po zagonu, celo evforiji in zlati dobi, ki smo jo čutili še včeraj, smo tako hitro in grdo padli. Zlasti me skrbi zadolževanje, ki je verjetno največji greh te vlade. To ne pomeni nič drugega kot kupovanje socialnega miru in prelaganje bremen na naše otroke in vnuke. Odgovorni politik si tega ne bi smel privoščiti. To je prav neverjetno, kako je vlada neodgovorno v dveh letih tako močno zadolžila državo. To je velika nevarnost za prihodnost Slovenije. V EU se je ta socialistični vzorec vladanja in življenja 'na puf' iztrošil. Ponuditi bodo morali nekaj drugega. Če si smem privoščiti nekoliko cinizma, bi dejal, da je minister Križanič najbolj učinkovit član te vlade. Neverjetno, koliko kreditov mu je uspelo najti na svetovnih trgih in totalno zadolžiti Slovenke in Slovence ter generacije, ki prihajajo.

Pred dnevi je predsednik vlade Borut Pahor v precej čustveno zaigranem, mestoma že komičnem nastopu končno svojo prihodnjo politično kariero vezal na uspeh nadaljnjih reform. Kako gledate na to?

To je poskus večanja verodostojnosti, ki je pri njem in vladi močno načeta. Če jim njim naklonjena Ninamedia izmeri le 17 odstotkov podpore, potem je res hudo. Verjetno se Pahor zaveda situacije, in če že mora pasti, se je očitno odločil, da bo to storil na bojišču, če se tako izrazim. Velikih reform, kot je pokojninska, malo delo itd.,  se ne da narediti s šibko vlado, še posebej če je ljudje ne podpirajo dovolj.

In zdravstvene reforme …

Da, in zdravstvene reforme. Vse to bi moral delati v partnerstvu z opozicijo. To so reforme, ki so pomembne za celoten sistem, gre za obči interes in ne samo za interes ene vlade, ene politične opcije in enega dela populacije. Mi smo ponudili roko, a je bila zavrnjena. Tudi sicer dela Pahorjeve vlade ni zaznamoval dialog. No, pri poskusih reform ji prav gotovo ni uspelo vzpostaviti dialoga niti z drugimi socialnimi partnerji in javnostmi.

Tu se zdi, da mu manjši koalicijski partnerji niso dopustili, niso dovolili, da bi nadaljeval z nekakšnim partnerstvom za razvoj, kot smo mu bili priče v času prejšnje vlade, in da je pri tem nekako klonil pod njihovem pritiskom.

Da, v tem smislu je žrtev svojih koalicijskih partnerjev – in verjetno kakšnega omrežja v ozadju –, ki mu niso dopustili, da bi delal reforme v sodelovanju z opozicijo. Zanimivo, sedaj koalicijski partnerji govorijo, da je prav koketiranje Pahorja z opozicijo krivo za slabe rezultate vlade. Tako je med drugimi nedavno govorila Katarina Kresal. V tej izjavi se vidi matrica razmišljanja in politične drže, ki so ji jo vcepili in ki je tudi sicer značilna za politični ekskluzivizem.

Vsekakor Pahorja to dejstvo ne opravičuje. Če je prešibek v svoji vladi, je to seveda njegov problem.

Bo Borut Pahor dokončal ta mandat ali ga bodo predčasno zamenjali, kot mnogi namigujejo? Je to sploh pomembno?

Če bi bil samo Pahor problem te vlade, bi bila to relativno lahka težava za vladajočo politično elito. Prvega krmarja bi pač zamenjali. A sta tu dva realna problema. Prvi je ta, da bodo v svojem okrožju težko našli boljšega, drugi pa, da je problematičen večji del vlade. Pravzaprav ne vem, po kateri pozitivni zapuščini si jo bomo zapomnili.

Če torej zamenjajo premierja, to ne bo imelo nobenega stvarnega učinka, razen medijskega. Neinovativnost, nekonsistentnost oziroma razglašenost bi se nadaljevala. Mislim, da bi bilo dobro izvesti predčasne volitve, ki bi morale postaviti novega mandatarja z jasnim programom na podlagi volilnega izida.

Kaj pa številne pobude za referendume? So odraz arogantnosti ali šibkosti te vlade?

Ja, verjetno obojega. Ljudje si zaradi šibkosti te vlade jemljejo pravico, da bi sami odločali. Je pa tudi svojevrstna nezaupnica ošabni vladi, ki ni znala vzpostaviti normalnih razmer za dobro vladanje. Mislim seveda na vzpostavitev socialnega in političnega dialoga.

Referendume lahko še sistemsko dodelujemo, vendar je treba biti pri tem pazljiv, saj je referendum najvišja oblika demokratičnega odločanja. Pomembna sta tudi ljudska iniciativa pa parlament, a referendum je najvišji.

V zadnjem času se zelo zaostruje odnos med predsednikom SDS Janezom Janšo in predsednikom republike Danilom Türkom. Slednji je nedavno dejal, da je treba politiki, kot jo vodi Janez Janša, reči ne. Pojavljati so se že začela pisma, v katerih anonimnneži pozivajo k uboju opozicijskih politikov … Kako ocenjujete to politično držo predsednika republike?

Ni dostojno, če predsednik države, prvi človek v državi, na tak način označi kakšnega demokratičnega politika v državi, še posebej če je to voditelj opozicije. To se ne dela. Predsednik države je državnik, predstavnik občega interesa in bi moral imeti enake vatle tako za leve kot za desne politike, formalno bi moral imeti enak odnos do vseh. Sedanji predsednik pa bi enim dajal t. i. drugo možnost, drugim bi rekel stop!?

Seveda osebno lahko časti enega, drugega pa zavrača, vendar tega v javnosti ne sme pokazati, še posebej ne v našem sistemu. V parlamentarni demokraciji je predsednik republike reprezentant vsega ljudstva, simbolizira obči interes v svoji funkciji. Predsednik Türk je tu žal zamudil svojo priložnost.

Kar se groženj tiče: Janezu Janši so grozili že od nekdaj; v času, ko je bil premier, mu je grozil celo eden od policistov. Kasneje je nova vlada tega človeka sprejela nazaj v službo in mu popravila domnevne 'krivice' za nazaj, če se ne motim. To je unikum v svetu in pomenljivo sporočilo. Dandanes res lahko na blogih prebereš vse mogoče. Ne zdi se mi pošteno in kulturno, da so pisci anonimni.

Sicer pa politiki drug proti drugemu ne bi smeli uporabljati radikalne ali sovražne govorice. Ta vzbuja pri delu ljudi nevarne reflekse.

Politični analitiki na »levici« menijo, če jih citiram, da se SDS zadnji napad na predsednika republike v obliki objave dokumentov ne bo obrestoval, da je za SDS kontraproduktiven, da se ne splača iti v take ideološke boje, da bi bilo za SDS bolje, če bi samo počakala, da bi vladno truplo priplavalo po reki navzdol …

Saj ne gre za napad ali za iskanje politične koristi od teh objav. Te tako ali tako ni, medijski stroj vse obrne na glavo, zato je to početje kontraproduktivno, če ga ocenjujemo samo z vidika iskanja političnih točk. Ampak pri tem gre za elementarno vprašanje, kaj je prav in kaj ni. Ali je dobro, da so dokumenti dostopni, ali ne. Mislim pa, da je že vidna korist od teh objav, to je, da sta celo Tone Anderlič in Danilo Türk izjavila, da nimata nič proti temu, če se te stvari odprejo. Sicer pa morajo ljudje imeti možnost dostopa do arhivov, še posebej tisti, ki so bili prizadeti v prejšnjem, nedemokratičnem režimu. Treba je namreč popraviti krivice, če je to še mogoče. Hkrati imajo ljudje pravico vedeti, kaj vse se je dogajalo v preteklosti. Ničesar ni dobro skrivati, še posebej ne kakšnih večjih nepravilnosti.

Zadnje čase je stranski produkt tega ideološkega zaostrovanja tudi hud napad na Študijski center za narodno spravo, ki ga vodi vaša življenska partnerica Andreja Valič. Kako to komentirate?

Zadnjič je kolega iz zgodovinarskih vrst komentiral, da ta napad ni samo poden, ampak je segel do kanalizacije. Stražarji stare paradigme in borci proti t. i. reviziji slovenskega družboslovja, še posebej zgodovinopisja, vselej udarijo sinhrono po vsakem, ki odpira 'neustrezna' vprašanja. Zgodba se ne dogaja prvič. Še zdaj se spomnim pomladi 2005, ko so proti meni kot tedanjemu ministru pod vodstvom Boža Repeta napisali peticijo. Od časa do časa njihovo revščino preberem. Ampak da so se sedaj spravili še na Andrejo, seveda v kontekstu partnerstva z menoj, da je videti zadeva seveda politična … Vsi tradicionalni očitki so sedaj preneseni na Andrejo, ki pa je na srečo močna osebnost in se jim ne bo kar tako pustila. Andreja odlično vodi center in ga je tudi uveljavila v mednarodnem merilu.

Sedaj ti čistuni spet dokazujejo, da ena konservativna politična opcija, ki naj bi jo sam predstavljal, preko Študijskega centra za narodno spravo dela revizijo zgodovine. To, kar so si privoščili v Štrajnovi Liberalni akademiji v razpravi na SAZU, je preseglo vse meje dobrega in zdravega okusa. Očitajo lustracijo, pa jo v resnici sami spodbujajo ali izvajajo. Tudi mene leta 1993 niso sprejeli nazaj v službo kljub veljavni pogodbi na Fakulteti za družbene vede. Glavni razlog je bil, ker sem bil nekaj časa zaposlen v kabinetu podpredsednika vlade dr. Jožeta Pučnika. Zanimiva zgodba se je dogajala tudi kasneje na Pedagoškem inštitutu. Vse kontrolirajo in o vsem odločajo, potem pa nam tvezijo o lustraciji.

ŠCNS je izredno pomemben, podobne sestrske organizacije imajo tudi drugod v Evropi, na Švedskem, v Angliji, Nemčiji, torej ne samo v postkomunističnih državah. Za mnoge starejše pomeni ta ustanova še zadnje upanje in možnost, da s svojim pričevanjem razkrijejo svoje zgodbe. Ta inštitut je izredno pomemben, a ne zato, da bi zoper kogarkoli dajal ovadbe ali sam popravljal krivice; za to bi morala skrbeti pravna država. Menim, da je pomemben za nadaljnji razvoj demokracije.

Ravno danes (pogovor je bil v petek, op. a.) se predstavlja poročilo OECD, ki je kritično do slovenskega izobraževalnega sistema. Predvsem naj bi bila kakovost slovenskih osnovnih in srednih šol prenizka glede na vloženi denar.

Poročilo OECD je treba jemati resno. Tam se zbirajo podatki in delajo analize, ki so najboljše na svetu. Veliko smo vložili v to, da bi postali člani družine najboljših. Ko pa nam tam postavijo ogledalo, sedanji oblastniki rečejo, da to nismo mi ali pa da nas ne razumejo. Bilo bi zelo neverodostojno, če bi poročilo prezrli. Najbolj demagoški je bil minister Igor Lukšič, ki jih je ožigosal celo za šolomrzneže. Lukšiču še zmeraj ni jasno, kakšnega poslanstva se je oprijel. Zavedati bi se moral, da služba na ministrstvu ni le priložnost za dodaten honorar k plači, ki jo dobiva na Fakulteti za družbene vede.

Kaj pa njihovo priporočilo, da bi bilo treba več denarja vložiti v visoko šolstvo, kjer predlagajo tudi uvedbo obveznih šolnin?

To drži. Glejte, že EU ima pri tem problem, saj dvakrat manj vlaga v študenta kot ZDA. V Sloveniji je zadeva še slabša. Univerze bodo morale iskati dodatni denar, vključno s šolninami, vsaj na drugi bolonjski stopnji, če želimo, da bodo ostale vsaj približno konkurenčne v regiji in širše. Prihaja čas, ko univerze ne bodo le samozadostno vraščene v regijo, ampak bodo morale študente in projekte iskati na trgu, daleč od svojega dvorišča. Stara univerza se počasi poslavlja, to vedo vsi razen slovenske univerzitetne birokracije, kjer šarm stare univerze še močno deluje. Prihaja nova misija univerz, in kdor bo to zamudil, bo zamudil še marsikaj.

Ko govorimo o šolninah, je treba hkrati prilagoditi štipendijski sistem in sistem študentskih posojil. Študentom je treba omogočiti inteziven in uspešen študij ter enako dostopnost. Slednje bo postalo še bolj pomembno. Na ravni visokošolskega študija nas torej čakajo zanimiva leta.

SDS je pred dnevi praznovala 22. obletnico ustanovitve svoje predhodnice Socialdemokratske zveze Slovenije, pred mesecem dni se je spomnila ustanovitve Slovenske demokratične zveze. V kakšni kondiciji je SDS?

Nisem v ožjem vodstvu stranke, zato verjetno nisem najbolj pooblaščen ali pa najbolj primeren za take odgovore. Sicer pa mislim, da je v dobri kondiciji. S svojo razvejeno strukturo živi intenzivno življenje in glede tega nima konkurence pri nas. Na to kaže javnomnenjska podpora, ki bi lahko bila še večja glede na to, da druge stranke nekako izumirajo.

V kakšnem smislu bi bilo treba stranko okrepiti glede na napoved oziroma cilj SDS 50 % plus?

Mislim, da imamo še kar nekaj rezerve pri delovanju stranke. Program in njegovo izvajanje, politična usmeritev in drža, organizacija, aparat, denar, premoženje in oprema, poslovanje in poslovna kultura, vse to so pomembne stvari. A na koncu šteje človeški potencial, ljudje, ki stojijo za tem, ki potegnejo gor ali dol. Odgovor je: kadrovsko se moramo še okrepiti, da dosežemo napoved.

Je ta napoved samo provokacija ali je lahko tudi realnost? Na tranzicijski levici recimo svarijo, da se Sloveniji lahko zgodi madžarski scenarij, kar naj bi bila katastrofa za Slovenijo. Je ta v Sloveniji ob proporcionalnem sistemu sploh mogoč?

Je mogoč. Če bi bile volitve danes, bi se to morda že zgodilo. Enovite vlade lahko tudi kaj dosežejo. Zakaj bi bila za nekatere katastrofa? Zato, ker socialisti na Madžarskem izgubljajo svoje monopole v medijskem sistemu. Madžari so živeli dvajset let v svojevrstni blokadi, še vedno imajo staro ustavo, socialni in pokojninski sistem z ogromno privilegiji. Tega se opozicija boji, zanje bi bila to res katastrofa, za družbo pa bagodat. Sedanja vlada je prva, ki lahko res kaj naredi. In kakor so začeli, tudi bodo.

V zadnjem času se veliko govori, da so tako vladne kot opozicijske stranke na neki način izpete, da so kontaminirane, da ne uživajo ugleda pri ljudeh zaradi svojih spornih ravnanj, zaradi vpletenosti v številne afere in podobno. Da je prostor za novo stranko, za novo gibanje …

Da, to se govori. Deloma drži, to sem omenil že prej. Leve stranke so vpete v državo, druge, razen naše, počivajo in se bodo verjetno prebudile pred volitvami in pobrale nekaj glasov. Na levici govorijo o katastrofi, če zmagamo s preveliko razliko, na desnici pa, da jim krademo glasove in jih bomo uničili, če bomo premočni. Radovan Žerjav, ki je zaradi t. i. konstruktivne drže že prejel prve pošiljke pomoči v obliki odličnih rezultatov v anketah, bi že morel vedeti, da je demokracija tržna stvar, da se glasov volivcev, ki jih svobodno podeljujejo, ne da vnaprej porazdeliti. Isti refleks kot nekoč pri Peterletu, Podobniku in še kom iz vrha desnice. Vsi so za svoje slabe izide krivili SDS, češ da smo jim kradli glasove.

V prejšnjih mesecih se je veliko govorilo o možnostih pojava »mesije«, ki naj bi rešil Slovenijo. Janez Stanovnik je celo predlagal, da bi Milan Kučan prevzel vodenje vlade, spet drugi kot mesijo vidijo Janeza Janšo. Krožijo torej različna imena …

To je stara metafora, večkrat uporabljena v politični publicistiki, še posebej v prelomnih trenutkih zgodovine. Po koncu prve svetovne vojne jo je npr. uporabil tudi Albin Prepeluh. Ljudje potrebujejo idole, pa naj gre za glasbo, šport, razne oblike subkuture … Tudi v politiki je tako, čeprav je pri nas dokaj osovražena. Danes bi bolj kot mesijo potrebovali sposobne in verodostojne politike.

V zvezi s tem še eno vprašanje. Za konec. Pred dnevi smo v neki družbi razpravljali o prihodnjem letu, ko bodo državnozborske in predsedniške volitve. Razmišljali smo, ali obstaja možnost, da bi Slovenija dobila ne samo desnosredinsko vlado, ampak prvič tudi desnosredinskega predsednika republike. Med imeni, ki bi se lahko s povsem realnimi možnostmi potegovala za to mesto, se je pojavilo tudi vaše. Razmišljate kaj o tej možnosti?

Ne razmišljam o tem. A bo treba najti rešitev, da bi imeli predsedniške in parlamentarne volitve skupaj. V tem primeru bodo stranke imele vsaka svojega kandidata. Teh bo spet ogromno kot leta 1992.

Lepo bi bilo, če bi prišel iz našega vrednotnega polja. A novi predsednik bi moral biti predsednik vseh, tak, ki ne bo več delil slovenskih duš. Med dosedanjimi predsedniki se je temu še najbolj približal dr. Janez Drnovšek, a ne dovolj. Na pravega torej še čakamo, na takega, ki bo pravi oče naroda, državnik v pravem pomenu besede.

Intervju z dr. Milanom Zverom