Nahajate se tukaj

Jože Pučnik – od disidenta do voditelja

Govor dr. Milana Zvera na slavnostni akademiji SDS ob osemdeseti obletnici rojstva dr. Jožeta Pučnika, 9. marca 2012

Težko bi trdili, da smo Slovenci odločilno zaznamovali tok evropske in svetovne zgodovine. A bili smo zraven, mnogokrat usodno in neizbrisno. V svoji zgodovini smo imeli ljudi, ki so s svojimi dosežki, pravzaprav presežki, zaznamovali čas, v katerem so živeli. Prispevali so k razvoju tehnike, znanosti, umetnosti, športa, skratka, k razvoju družbe in kulture. Premogli smo tudi narodove voditelje, ki so si prizadevali, da Slovenci ne bi izginili z nenehno spreminjajočega se političnega zemljevida. Eden izmed njih, dr. Jože Pučnik, bi te dni slavil osemdeset let.

Že v gimnazijskih letih mu je vera v svobodo prinesla precej sitnosti. V krogu literarnih zanesenjakov so tajno izdali bilten Iskanja z družbenokritičnimi prispevki. Oblasti so reagirale tako, da so mu preprečile opravljanje mature po rednem postopku. To je bilo jasno sporočilo, da so meje svobode, ki jih je postavljal komunistični sistem, bistveno bolj skope, kot si je predstavljal nadobudni Jože. Po odsluženem vojaškem roku je odšel študirat v Ljubljano, ki je močno zaznamovala njegovo delo. Pomembne določnice zanj tipičnega vzorca mišljenja in vedenja je prinesel iz svojega družinskega in kmečkega okolja, ki mu nova oblast ni bila naklonjena. Študij filozofije v Ljubljani pa je Pučniku odpiral nove in nove razsežnosti osmišljanja slovenske stvarnosti.

In ta ni bila do njega nič kaj prizanesljiva. Čeprav je leta 1958 z vstopom v partijo imel sicer dober namen skozi obstoječe politične institucije od znotraj spreminjati stvari na bolje, so ga prav te že po nekaj mesecih izločile kot nevaren tujek. Ko je za Revijo 57 napisal prispevek Naša družbena stvarnost in naše iluzije, je bil očitno prepričan, da so že prišli časi, ko se lahko oblasti odvzame kultna nedotakljivost, da se debirokratizira in zbliža z ljudstvom. No, niso še prišli ti časi. Prišel pa je pogrom. Obsodili so ga na devet let strogega zapora. Junija 1963 je bil zaradi splošne amnestije pogojno izpuščen. Kljub pogojni kazni mu prometejski duh ni dal miru, zato se je znova vključil v intelektualno in publicistično delo. Vrnil se je v Ljubljano v času, ko so mnogi mislili, da je zapihal blag vetrc liberalizacije. V novi reviji Perspektive je objavil znamenito razpravo O dilemah našega kmetijstva ter filmsko kritiko Iz oči v oči.

Če se je Pučnik v svojem prvem soočenju z vladajočo politiko lotil same partije in njenih napak, se je tokrat lotil zgrešenosti kmetijske politike, ki je z nasilno kolektivizacijo, kot je zapisal, povzročala ogromno škode. Zapisal je provokativno misel, da je kmetijski sistem, ki temelji na ideoloških osnovah, prisiljen uvažati žito iz ZDA. Revijo so hitro razprodali, zlasti na Štajerskem je dosegla velik odmev, na centralnem komiteju pa so Pučnika označili za belogardista, buržuja, se pravi razrednega sovražnika. Pogojni izpust so preklicali in za dve leti in štiri mesece je moral ponovno v zapor. Dvajset mesecev je preživel v samici na Dobu.

Fizično in psihično krepak Pučnik je zdržal tudi to. Ko je še drugič prišel iz zapora, je najprej v ožjem krogu sodelavcev želel pridobiti oporo za nov projekt, za kritiko Kardeljevega odnosa do kulture. A je ni bilo, ne pri Tarasu Kermaunerju, ne pri Venu Tauferju, ne pri Veljku Rusu. Počutil se je intelektualno osamljenega, izključenega. Odhod v tujino je ostala zanj edina izbira, ko so mu tudi na Udbi pojasnili, da zanj v Sloveniji ne bo službe. Domovina se je zanj spremenila v zapor. Edini, ki so mu stali ob strani, so bili redki prijatelji, ki so si to upali biti, in družina. Moral je emigrirati, a izstopiti iz domovine ni mogel, niti prestopiti v drugo, čeprav mu je Nemčija nudila politično zatočišče, socialno varnost, znanstveno delo. Ni zaprosil za nemško državljanstvo. Je pa moral še enkrat diplomirati, saj mu ljubljanska univerza ni hotela izročiti diplome. Ko je doktoriral in se zaposlil na univerzi v Lüneburgu, je pustil velik pečat tudi na svojem znanstvenoraziskovalnem delu.

Liberalna osemdeseta, povezana spet z novo revijo, ki je začela izhajati pod tem imenom, so ga ponovno klicala domov. To je bil čas, ko je stari sistem pokal po šivih, nastajajoča nova javnost pa je terjala nove odgovore. Oblast je bila na prvi pogled vsemogočna, a Pučnik je govoril, naj je še tako totalna, je v bistvu le sito. Kot sito propustna ne more v celoti zasesti življenjskega prostora zasebnega. Znotraj tega se je rojevala slovenska civilna družba. Glasna so bila nova mladinska družbena gibanja, nekateri mediji so odpirali polje medijske svobode, Nova revija je širila nov politični jezik. Aretacija Janeza Janše in kolegov je sprožila množično gibanje za človekove pravice in svoboščine. Nastajale so alternativne politične organizacije. Rodila se je slovenska pomlad.

Pučnik se je najprej priključil Socialdemokratski zvezi. Še prej je sodeloval z Novo revijo, izdal knjigo Kultura, družba in tehnologija. Leta 1989 je od Franceta Tomšiča prevzel stranko in soustanovil večstrankarsko gibanje Demos, ki ga je kot nesporna avtoriteta opozicije tudi vodil. Vse ostalo je znano: Demos je zmagal na prvih demokratičnih volitvah aprila 1990 in opravil zgodovinsko vlogo – vpeljal formalno demokracijo in leta 1991 izpeljal osamosvojitev Slovenije ter jo v vojni za Slovenijo tudi dejansko zavaroval. Za vsem tem je stal človek velikih odločitev.

Vznemirja vprašanje, od kje izhaja to prometejstvo, ta svobodomiselnost, resnicoljubnost in upornost do vsakokratnih avtoritet: iz socialnega okolja, iz družine, iz izkušenj ali študija? Ali vsakega po malem? Lahko bi rekli, da je kot Heglov duh svobode iskal prostor za svoje polno udejanjanje. Pučnik je z drugačnim voznim redom potoval skozi kozmos politike. Začenši v peklenskih petdesetih in šestdesetih letih; pa potem spet v osemdesetih. V devetdesetih je z Demosom prispel do tretje, tokrat »nebeške« postaje moderne politike – do demokracije! In do samostojne slovenske države. Formalni okviri normalnosti so bili vzpostavljeni. Vendar prehod v demokracijo ni bil takšen, kakršnega je pričakoval.

Vedel je, da prve učne ure demokracije še ne zagotavljajo razcveta svobode, da je v Sloveniji demokracija krhka predvsem zaradi pomanjkanja demokratične tradicije. Stari vzorci politike so se prenašali v novo demokratično okolje, »strici« so ohranili vzvode moči. A zdi se, da ga je najbolj prizadelo pomanjkanje državljanskega poguma in kritičnega razmišljanja. Nekdo, ki je bil junak v svinčenih petdesetih, je verjetno težko gledal nekritičnega, pasivnega državljana, ki ne ve, kaj bi s svojo svobodo.

Potem ko je Janši prepustil vodenje stranke, se je posvetil preiskovalni parlamentarni komisiji o povojnih pobojih. Izdelal je poročilo, ki je odličen temelj za nadaljevanje iskanja sprave, za pogoditev med Slovenci. Joachimu Gaucku, s katerim sta sodelovala, je bilo v Berlinu lažje. Tam je obstajalo splošno soglasje o tem, da se totalitarne strukture razgradijo in da se krivice popravijo. Pri nas še nismo tako daleč. Spomnim se neke televizijske kontaktne oddaje, ko ga je neki gledalec napadel kot revanšista. Vidno prizadet se je Pučnik tedaj vprašal: »Komu, za božjo voljo, sem pa jaz kaj hudega napravil?« Res! Človek, ki niti tistim, ki so mu storili krivice, ni ničesar očital. Pred dvajsetimi leti sem ga spremljal na obisku v zaporu na Dobu. Čeprav so bili tedaj tam še ljudje, ki so mu grenili življenje, ni vračal te grenkobe ali zamer. Pučnik je stoično prenašal krivice, ki so mu jih prizadejali. Njegova politična drža je bila drža državnika.

Politiko je res dojemal kot tehnologijo, a v pomenu politeje, kot etično dejanje za skupno dobro. Ko tako za nazaj ocenjujem stvari , mi je hudo, da je včasih moral prenašati našo tipično domačijsko nestrpnost in radikalne delitve, ki so tradicionalna posebnost slovenske politike. Že Edvard Kocbek je dejal, da je povprečnemu Slovencu bližji politično enako misleči ameriški jenki kot pa drugače misleči rojak. A deliti se moramo, če je treba, tudi prerekati, naučiti se moramo živeti v nesoglasjih. Vse to je tudi značilno za demokracijo. A zreli vse to dostojno in tolerantno prenašajo ter uspešno rešujejo.

Svoj prvinski politični nagon, če se tako izrazim, je morda prepogosto krotil z razumom. Verjel je v moč Človeka, v razsvetljenski projekt. Morda je celo preveč pričakoval od njega, ki bo s svojo sposobnostjo »argumentirano misliti« razreševal vsakokratne dileme. Pripisoval mu je moralne lastnosti, ki jih je sicer sam živel. Ni bil eden tistih, ki so iskali lažje poti; hodil je po strmih, neuhojenih, polnih trnov in kamenja. Njegov pogled je bil zato daljnosežnejši in globlji, racionalen in jasen, njegove presoje, odločitve in akcije so imele zato težo in dodano vrednost.

Konec devetdesetih je bil spet zraven, ko so slovenski razumniki razvijali projekt sproščene Slovenije. Dozorevanje demokracije – je tedaj prevladovalo mnenje – ni več odvisno le od strukturne modernizacije, ampak predvsem od preseganja vrednotne krize s kulturno prenovo. In prihodnost Slovenije od tega, ali se bomo uspeli umestiti v ustrezen evropski in svetovni prostor. Uspelo se nam je umestiti tako v Evropsko unijo kot Nato in uniji celo predsedovati. V vse to je vtkano Pučnikovo delo.

Dr. Milan Zver: Jože Pučnik – od disidenta do voditelja