Včasih se stvari nezadržno odvijajo v točno pričakovan razplet. Tako se je tudi zdelo, da se zgodba Alenke Bratušek ni mogla razvijati drugače, kot se je. Mnogi so to dojeli že davno prej, niso pa je ona sama, njen štab in očitno Jean-Claude Juncker. Predsednik Evropske komisije je še v ponedeljek dopoldne zatrjeval, da slovenska kandidatka za komisarko ne predstavlja nikakršnega problema. Zvečer pa se mu je zgodil sestanek najpomembnejših mož Evropskega parlamenta: Martina Schulza, Manfreda Webra in Giannija Pittelle. In odločitev je padla: Juncker bo moral popustiti in spremeniti prvotni narčt.
A ozrimo se najprej na njeno zaslišanje. Okoliščine res niso bile dobre: od tega, da s samonominacijo ni ravnala etično, da nima politične legitimnosti, da je izkazala evroskeptičnost, nedemokratično ideologijo in, kar je bilo najbolj pomembno, ni dovolj poznala evropske energetske politike. Za razliko od drugih kandidatov pa je ostala brez še enega nujnega pogoja - politične podpore. Še domnevno njena Alde ne stoji več za njo.
Okoliščine sta z Junckerjem poznala od vsega začetka, kljub temu sta skušala z glavo skozi zid. Juncker mi je osebno zaupal, da ji je sam predlagal, da se nominira, zaradi česar se je čutil dolžnega, da jo brani do konca. Potrebujem nekoga, je govoril, ki izpolnjuje tri formalne kriterije: da je ženska, da je z izkušnjami premierke in da je liberalka. Zanemaril pa je vsebinske kriterije (integriteta, kompetence, vrednote) in težko rešljiv problem je bil tu! Evropa ni Slovenija. Spomnimo se, kako velike težave je imela doma z magisterijem. Že v tem primeru bi morala odstopiti, čeprav so na FDV zmanipulirali primer. V Evropi kaj takega ne bi bilo mogoče.
Zaslišanje slovenske kandidatke ni imelo tolikšne medijske pozornosti kot druga. Tudi dvorana je bila še tik pred začetkom na pol prazna. Lahko bi kdo pomislil, to bo šlo mimo, kar tako, rutinsko. Toda evropski poslanci, tisti, ki so imeli pravico postavljati vprašanja, so so se zaslišanja lotili profesionalno.
Uvod, ki ga je prebrala, je bil še v redu, potem pa že prva bombica. Na vprašanje poslanca Karinša, zakaj se pri reševanju slovenskih likvidnostnih težav kot predsednica vlade ni obrnila raje na cenejši evropski denar – nenazadnje zato obstaja mehanizem pomoči (in tudi na to je SDS pravočasno opozarjala njeno vlado)- je nonšalantno odgovorila, da ni reševala Slovenije, ampak Evropo (pred še enim problemom). Odgovor bi lahko razumeli kot zanimiv diskurzivni obrat, vendar v dani situaciji ni vžgal. Nasprotno. Če bi imel poslanec možnost dodatnega vprašanja, bi ji zagotovo lahko očital, da je Slovenija zaradi tega še v večji krizi, ker je dražje zadolžena na svetovnih finančnih trgih. Tudi odgovor glede energetske odvisnosti ni zadovoljil poslancev. Prav tako ni ponudila jasnih stališč glede trgovanja z emisijami, kitajskega dumpinga na področju fotovoltaike itd. Nič konkretnega. Bolj ko se je bližal konec zaslišanja, več je bilo glasnega nezadovoljstva med poslanci. Niti za trenutek ni pokazala, da se je spoprijateljila s področjem, da ga bo odgovorno in z neko zanesenostjo upravljala. S ponavljanjem določenih fraz je razjezila tudi tiste na levi strani, ki so bili še najbolj ostri v svojih izjavah in kritikah nastopa Alenke Bratušek.
Jacek Sarzusy-Wolski, poslanec Evropske ljudske stranke je vidno pretresen spremljal njene odgovore na vprašanja o energetski neodvisnosti od Rusije. Relativizirala je nevarnost energetske odvisnosti od Rusije, zato je poslanec tvitnil, da kandidatka brani južni tok v nasprotju s stališčem Evropke unije. Pripisal je besedo »fatal«. In resnično, nejasno stališče glede tega utegne biti najbolj pogubno za kandidatko, ki bi morala predstaviti svojo vizijo energetske unije, ne pa opisovati slabega stanja. Sicer je pa s stališča žrtve tako ali tako vseeno, ali pade od desetih ali le enega strela. Bratuškova zagtovo ni le od enega.
Neprepričljiva je bila tudi, ko je pojasnjevala osebno integriteto in politično držo ((ne)prevzem poročila Komisije za preprečevanje korupcije, Stožice ipd.). Glede poročila KPK je zanimivo to, da je njeno oceno že naslednji dan zavrnila kar Komisija sama, kar je dodatno vplivalo na končno odločitev o njeni usodi.
Kot sem omenil že na začetku, je vodstvo Evropskega parlamenta dokaj hitro reagiralo. Zahtevajo se spremembe začetnega predloga. Junckerju ostaneta le dve rešitvi. Prva je ta, da predsednik Evropske komisije izbere drugo ime iz predlagane liste imen, ki jo očitno smatra kot nesporno in veljavno. Druga pot je po zadnjih podatkih tudi verjetna, še posebej, ker sta Verhofstadt in Cerar na zvezi. Iščeta rešitev znotraj t.i. liberalnega tabora. Pričakoval bi gesto, da bi se slovenski predsednik vlade posvetoval tudi z zmagovalci evropskih volitev.
Alenka Bratušek je torej ostala zunaj vseh normalnih kombinacij, čez noč pa je postala pomembna igralka v tej igri tudi poslanka Tanja Fajon, čeprav je članica stranke, ki je postala letos poraženka na evropskih, nacionalnih in lokalnih volitvah. Če bo Fajonova postala komisarka, bo verjetno dobila kulturo in izobraževanje, promet ali celo energetiko. Odvisno od kombinacij. Tisti, ki pa poznajo Bratovškovo, vedo, da se ne bo kar tako predala. Spodbuja jo Verhofstadt, saj hoče liberalcem ohraniti to mesto. Pri tem naj bi bil tudi odprt za kakšno drugo liberalno ime iz Slovenije. Bomo videli.
Večkrat sem se spraševal, ali smo slovenski poslanci ELS ravnali prav, ko smo pred več kot dvema mesecema opozorili Junckerja na neprimernost Bratuškove samokandidature. Nekateri so naše ravnanje kritizirali (Ivo Vajgl, ki je v političnem smislu največji osmoljenec te zgodbe), češ, da rušimo ugled Slovenije v Evropski uniji, drugi (dobršen del javnosti, medijev in družabnih omrežij) pa so ga podpirali. Pri tej presoji je potrebno ločiti vzrok od posledice. Zato sem prepričan, da smo ravnali odgovorno in prav. Če bi nas pravočasno slišali in upoštevali, ne bi doživeli zaslišanja, ki ga bo zgodovina označila za enega od večjih madežev države, ki je še 2008, v času slovenskega predsedovanja, slovela kot zgodba o uspehu.
