Na poti k Bolonji 2020

Dr. Milan Zver je v Berlinu predaval na konferenci o privatnem visokem šolstvu. Govoril je o dosežkih prenove evropskih visokošolskih sistemov (t.i. bolonjski reformi) v prvem desetletju njenega obstoja ter o prihodnosti evropskih univerz. Vabimo vas, da preberete njegovo PREDAVANJE.

Zdi se, da evropski izobraževalni sistemi niso sposobni pravočasno zaznati in ustrezno reagirati na gospodarske, tehnološke, znanstvene, kulturne in druge spremembe sodobne družbe. In to kljub temu, da so pri ustvarjanju teh sistemov sodelovale univerze.

V devetstoletnem razvoju univerz pa so vselej obstajale svetle izjeme, ki niso le sledile družbenemu razvoju, ampak so ga soustvarjale in celo usmerjale. Med te sodijo nekatere današnje vodilne univerze v ZDA, na primer Standford in Harvard, ter nekatere evropske, denimo britanska Univerza v Cambridgu in Katoliška univerza v belgijskem Leuvenu. Problem pa je, da je takih univerz v EU premalo in da so visoko kakovostne še vedno v manjšini.

Vendar strokovnjaki menijo, da je se je tudi v Evropi začela tranzicija k t.i. "univerzam tretje generacije" (3GU). Nekatere strukturne lastnosti teh univerz se bistveno razlikujejo od lastnosti starejših tipov univerz. Najpomembnejši formalni proces prenove evropskih univerz je sigurno Bolonjska reforma. Od uspešnosti te reforme pa je močno odvisen tudi razvoj zasebnega visokošolskega izobraževalnega sistema.

Razkorak med potrebami družbe in univerzitetno produkcijo

Da je večina evropskih univerz še vedno globoko zasidrana v tradicionalnih konceptih in se ne modernizira dovolj hitro, je krivo več dejavnikov. Na prvem mestu bi omenil vplivne lobistične skupine, ki si ne želijo sprememb in jim sedanja status quo situacija najbolj odgovarja. Dobršen del vplivne univerzitetne srenje v Evropi - in v Sloveniji še posebej - še vedno sanja o tradicionalni obliki univerze, v strokovnih krogih jo imenujejo "druga generacija univerz" (2GU). Gre za relativno zaprt in samozadosten tip državno regulirane univerze, na katerem je temeljila klasična industrijska družba. T.i. "prva generacija univerz" (1GU) naj bi predstavljale prvotne, v srednjem veku nastale univerze. Torej, kje je t.i. 3GU?

Da je v sodobni družbi nekaj narobe z izobraževanjem, opazimo, ko gospodarstvo potrebuje določene poklicne profile, pa jih ne najde, istočasno pa so vrste brezposelnih polne ljudi iz drugih poklicev, ki jih trg dela ne sprejema. Aktualno poročilo Monti (A new strategy for single market, maj 2010) kaže, da celo v času upadanja gospodarske rasti v EU ostajajo nezasedena delovna mesta. To je lahko posledica premajhne delovne mobilnosti, pa tudi drugih razlogov. Ob takem nesorazmerju bi se morale najprej zamisliti šolske in univerzitetne oblasti in priznati, da sta struktura izobraževalnega sistema in sistem kvalifikacij neustrezna. 

Zato moramo na Bolonjsko reformo gledati kot na poskus političnih in dela univerzitetnih oblasti, da se začnejo evropske univerze v vsebinskem in strukturnem smislu hitreje prilagajati zahtevam časa in postanejo bolj konkurenčne v globalnem svetu.

Osnovni namen Bolonjske reforme je (bil) ustvariti organsko povezan Evropski visokošolski izobraževalni prostor (EHEA). Ne gre torej le za tehnični proces, ampak predvsem vsebinski. V Bologni so si pred več kot desetletjem predstavniki univerzitetnih in političnih oblasti zastavili pomembne cilje. Prvič, ustvariti primerljiv stopenjski študij (vključno z uvedbo t.i. "dodatka k diplomi" in vrednotenje le-tega s kreditnimi točkami); drugič, povečati mobilnost med študenti in profesorji; tretjič, povečati kakovost visokošolskega izobraževanja; in četrtič, utrjevati evropsko dimenzijo na področju visokega šolstva. S tem se je začel pomemben proces Bolonjske reforme in se pridružil strejšemu Kopenhagenskemu procesu, čigar cilj je harmonizacija evropskih sistemov poklicnega izobraževanja in usposabljanja.

Oba procesa vzdržujejo in spodbujajo mnogi podporni programi in mehanizmi, kot so Erasmus, Erasmus Mundus, Tempus, Leonardo, Gruntvig, sistem kreditnega ovrednotenja (ECTS), dodatek k diplomi (DS), kvalifikacijsko ogrodje (EQF), kreditni sistem za poklicno izobraževanje (ECVET), evropski potni list znanj in spretnosti (Europass) itd.

Večina teh programov in mehanizmov se je dobro razvila v zadnjem desetletju in v tem času je EU resnično postala dokaj usklajen prostor izobraževanja in usposabljanja. Seveda pa nikoli ne smemo pozabiti, da vse usklajevanje v EU poteka na podlagi t.i. "metode odprte koordinacije". Izobraževanje namreč ni ena od skupnih politik Evropske unije. V prvi vrsti so za razvoj te področne politike odgovorne same države članice. In prav je tako. Države naj sodelujejo, izmenjujejo dobre prakse, se učijo ena od druge, Evropska unija pa naj zagotavlja programe in mehanizme, ki bodo omogočili tekoč potek tega sodelovanja. Pa vendar inovativni napori na ravni EU ne pomagajo kaj dosti, če države članice ne implementirajo teh mehanizmov v svoje sisteme, če premalo sodelujejo v skupnih programih.

Do kolikšne mere smo cilje reforme visokošolskega prostora uresničili?

Ocene dosežkov Bolonjske reforme v njeni prvi dekadi so zelo različne. Po mnenju Androule Vassiliou, komisarke odgovorne za visoko šolstvo, je Bolonjska deklaracija v zadnjem desetletju vzpodbudila mnoge druge pobude Evropske unije na področju visokega izobraževanja in različne intenzivne reforme po celi Evropi. Bolonja po njenem mnenju na nekaterih področjih ni dosegla vseh svojih ciljev, toda evropski visokošolski prostor (EHEA) je postal realnost! Ta politična ocena vsekakor drži.

Dejstvo je, da so Bolonjsko reformo uvedle vse članice Evropske unije, kakor tudi mnoge druge države. Po nekaterih raziskavah je kar 95% evropskih univerzitetnih inštitucij vzpostavilo dvo- ali tro- stopenjski študij, 91% pa jih je prenovilo študijske programe. Močno se je povečala mobilnost študentov, ki je pomembna dimenzija nastajanja evropskega visokošolskega prostora. Samo za primer: leta 1987, ko je bil vpeljan projekt Erasmus, se je izmenjave udeležilo 3000 študentov. Leta 2012 naj bi bilo mobilnih kar 3 milijone študentov. Čez deset let pa celo petkrat več. To so ogromne številke, ki obetajo velike spremembe ne le v visokošolskem prostoru, ampak tudi na trgu dela in nenazadnje v kulturi. A zahtevajo tudi denar. Za primer, letni proračun programa Tempus ob tej ravni aktivnosti obsega kar 55 milijonov evrov.

Bolj kot zagovorniki Bolonjske reforme pa so glasni njeni kritiki. Junija 2009 je potekala splošna 'izobraževalna stavka' v kar 60 nemških univerzitetnih središčih. 150.000 študentov je demonstriralo pod geslom 'denar za izobraževanje namesto za banke'. Nenazadnje se to niti ne sliši tako slabo.

Slabosti bolonjskega procesa

Dejstvo je, da Bolonjske reforme študentje ne podpirajo, saj jih sili k bolj intenzivnemu študiju. A študentje so zadnji, ki bi jim lahko pripisali krivdo, da Bolonjska reforma ni bolj uspešna. Na šarm stare univerze in absolutno akademsko svobodo so bolj kot študenti navezani nekateri njihovi profesorji (predvsem skrajno levih političnih prepričanj). Tradicionalni koncept univerze naj bi jim zagotavljal stabilno službo, socialno gotovost, lagodno raziskovanje v okviru relativno zaprtih bazičnih disciplin itd. V teh krogih opozarjajo pred reformo, češ da Bolonja prinaša manj avtonomije, da se univerza "kapitalizira", "amerikanizira", "cocacolizira". Vse to naj bi vodilo v "fahidiotizem". Ne želijo torej, da bi se univerza bolj odprla potrebam trga, in zahtevajo, da bi postala popolno avtonomna, torej, da bi sama odločala o tem, kaj in kako bo delala. Univerza naj bo v javni lasti, študij javna dobrina, to pomeni zastonj.

Kritik Bolonje seveda ne smemo kar tako preslišati. Mnoge med njimi držijo in jasno se moramo vprašati, kje so bile slabosti prvega desetletja te temeljite reforme visokošolskega prostora.

Najprej se zdi, da smo Bolonjsko reformo vsi akterji, z oblastmi vred, razumeli bolj kot tehnični proces. Premalo pozornosti smo namenili vsebini, to je prenovi študijskih programov, načinu dela in izobrazbenih izidov. Univerze Evropske unije, zlasti tiste, ki imajo izkušnje delovanja v totalitarnih sistemih, niso dovolj "odprle vrat" interesnim skupinam v svojem okolju (študentom, delodajalcem, delojemalcem itd.).

Jasno je, da univerze in zlasti profesorji ostajajo glavni nosilci reforme. Evropska zveza univerz (EUA) je tudi na zadnjem oktobrskem srečanju v Palermu poudarila zavezo k nadaljevanju Bolonjske reforme. Predsednik Jean-Marc Rapp je javnosti predstavil prioritete Bologne 2020.

Istočasno tudi oblasti niso uresničile svojega dela odgovornosti. Kljub povečanju števila študentov niso povečale investicij v visoko izobraževanje. Tudi danes se postavlja vprašanje, kako bomo čez nekaj let zagotovili vložek najmanj 2% bruto domačega proizvoda v izobraževanje, ko pa vlade držav članic zaradi gospodarske krize celo zmanjšujejo deleže za izobraževanje.

Naprej z Bolonjsko reformo

Razvoj evropskega visokošolskega prostora ima pomebno vlogo tudi v dokumetu Evropske komisije Strategija Evropa 2020, ki zavezuje države članice k nadaljnji prenovi na področju visokega šolstva. V dokumentu prevladuje prepričanje, da je z večjo mobilnostjo mogoče doseči višjo kakovost univerz in še zlasti okrepitev evropske dimenzije v visokem šolstvu, ki je prav tako eden od ciljev Bolonjske reforme. Evropska komisija namerava v ta namen razviti kartico Mladi v mobilnosti (Youth on the Move) ne le za študente, ampak tudi za dijake, vajence, pripravnike, raziskovalce in prostovoljce. Poleg tega so si države članice za leto 2020 postavile dva visoka cilja: poleg že omenjenega 2% vložka v visoko šolstvo želijo doseči  40% delež mladih, ki bodo končali visokošolski študij. S tem bi se vsaj malo približali Japonski in ZDA.

Torej, v glavnih inštitucijah Evropske unije so zadovoljni z dosežki prvega desetletja Bolonjske reforme. A istočasno poudarjajo, da so nujni nadaljnji napori. Naslednje leto naj bi predstavili poročilo, s katerim želijo zagnati nov in okrepljen program za visokošolsko izobraževanje. Komisija želi z njim povečati zaposljivost diplomantov, spodbujati mobilnost in uspešnost visokošolskih inštitucij. V ta namen oblikuje tudi (nov) model ocenjevanja uspešnosti inštitucij.

Nova, tretja generacija univerz se bo morala osredotočiti na produkcijo višjih ravni razumevanja in večji uporabnosti znanja. Interdisciplinarnost postaja zaščitni znak sodobne znanosti in nadomešča monodisciplinarnost. Za univerzo, ki nastaja, je značilna tudi množičnost in širša dostopnost študija, ki zamenjuje omejeno elitnost. Univerza bo še vedno predstavljala odličnost in kakovost, a le, če bodo vpeljane strukturne spremembe, ki nevtralizirajo negativni pritisk množičnosti na kakovost.

Nove univerze bodo bolj odprte za raziskovalne dejavnosti in neposredni prenos know-howa v gospodarstvo. Zato bo imel v prihodnje ključno vlogo v njihovem razvoju stalni dialog med univerzami in podjetji. Ocenjujejo, da je prav vpetost univerz v gospodarske in razvojne procese ključna v t.i. tretji "misiji" univerze, ki naj v družbi znanja postanejo intenzivno raziskovalno usmerjene. To jim bo istočasno zagotovilo več svobode pri razvijanju svojih študijskih in raziskovalnih programov. Brez tega bo postala Evropska unija še manj konkurenčna, kot je danes.

Vloga zasebnih univerz v prihodnjem evropskem visokošolskem prostoru

V zadnjih dveh stoletjih je v EU prevladoval državno reguliran javni tip univerze. A ne pozabimo, univerze so starejše kot so države in v zgodovini so že dokazale, lahko preživijo tudi brez državnega patrona. Mislim, da gre razvoj v to smer, k postopnemu osvobajanju univerze od državne regulacije. Podatki kažejo – to velja vsaj za Nemčijo in Slovenijo - da zasebno visoko šolstvo ponovno oživlja in da država izgublja monopol, ki si ga je prisvojila v klasični industrijski družbi. Za zasebne univerze je značilno to, kar pripisujejo 3GU:

Tabela:. Značilnosti 2GU in 3GU

(I.G. Wissema, 2009. Towards the ThirdGenerationUniversity. Edward Elgar. Cheltenham, UK and Northampton, USA, stran 32)