Vlada Republike Slovenije, ki jo je vodil Janez Janša, je v letu 2022 razglasila, da se 17. maj v Sloveniji obeležuje kot Nacionalni dan spomina na vse žrtve komunizma. Vlada Roberta Goloba je leto dni kasneje ta dan ukinila. V Slovenski demokratski stranki pa smo ne glede na ukinitev tega dne s strani Roberta Goloba, ta datum vedno dostojno obeležili s spominsko slovesnostjo.
V nadaljevanju objavljamo zapis evropskega poslanca dr. Milana Zvera:
17. maj je datum, ki bi moral ostati trajno zapisan v slovenskem narodnem spominu. Ne kot politično vprašanje, ne kot ideološka delitev, temveč kot civilizacijska dolžnost do resnice, do zgodovine in predvsem do žrtev komunizma. Leta 2022 je Vlada Republike Slovenije ta dan razglasila za Nacionalni dan spomina na vse žrtve komunizma. Žal je bila ta odločitev že leto kasneje odpravljena. Toda ukiniti spominski dan še ne pomeni izbrisati zgodovinskega dejstva ali utišati bolečine tisoče družin.
Na ta dan se je v letu 1942 v soteski Iške zgodil prvi množični komunistični pomor slovenskih civilistov. Umorjenih je bilo 53 ljudi, večinoma pripadnikov romske skupnosti. Ta strašljiv zločin ni bil osamljen dogodek, ampak začetek krvavega komunističnega nasilja, ki je v letih vojne in neposredno po njej zahtevalo na tisoče življenj. Komunizem na Slovenskem ni prizanesel ne političnim nasprotnikom, ne kmetom, ne duhovnikom, ne intelektualcem, ne ženam in ne otrokom.
Vrhunec teh zločinov je Slovenija doživela po koncu druge svetovne vojne, spomladi 1945, ko je bilo brez sodb in brez pravice do obrambe pobitih več kot 15.000 ljudi. To je pomenilo približno en odstotek tedanjega prebivalstva Slovenije. Gre za eno največjih narodnih tragedij v naši zgodovini.
Evropa je po padcu totalitarnih režimov jasno povedala, da morajo biti vsi totalitarizmi obsojeni po enakih merilih. Fašizem, nacizem in komunizem so za seboj pustili milijone mrtvih, uničena življenja in razdejane narode. Zato je spomin na žrtve komunizma izraz spoštovanja do človekovega dostojanstva in opozorilo prihodnjim generacijam, kam pripeljeta sovraštvo in revolucionarno nasilje.
Narod, ki zamolči del svoje zgodovine, tvega, da izgubi moralni kompas. Sprava ni mogoča brez resnice in ni resnice brez priznanja vseh žrtev. Pravica do groba, do imena in do spomina ne sme biti odvisna od politične oblasti ali ideološke pripadnosti.
Zato ostaja dolžnost vseh demokratično mislečih ljudi, da ohranjamo spomin na nedolžne žrtve komunizma. Ne zaradi maščevanja, ampak zaradi pietete. Ne zaradi delitev, ampak zato, da se takšno zlo nikoli več ne ponovi.
Naj bo 17. maj dan spomina, resnice in narodovega dostojanstva.