Nahajate se tukaj

Pahorja so izdali ravno ti, ki jih je zvesto poslušal (Intervju, Reporter)

"Z Milanom Zverom smo se pogovarjali o aktualnem političnem položaju, o dogajanju v evropskem parlamentu in njegovih načrtih." Vabimo vas k branju intervjuja z dr. Zverom, objavljenega v tedniku Reporter.

Intervju: dr. Milan Zver, evropski poslanec in nekdanji minister Janševe vlade

Tekst: Igor Kršinar Foto: Primož Lavre

igor.krsinar@reporter.si

Z Milanom Zverom smo se pogovarjali o aktualnem političnem položaju, o dogajanju v evropskem parlamentu in njegovih načrtih. Zadnje napade predsednika Zveze borcev Janeza Stanovnika razume v kontekstu medijskih napovedi njegove kandidature za predsednika države, glede katere pa je zadržan. Problematične se mu zdijo protidemokratične izjave, kritike strankarstva pa ga spominjajo na predvojno početje, ki je pozneje pripeljalo v totalitarizem. V danih političnih razmerah se mu zdijo najboljša rešitev predčasne volitve in je skeptičen do pobud o tehnični vladi in imen morebitnih mandatarji. Prepričan je tudi, da bi imela Slovenija z desnosredinsko vlado večji vpliv na odločanje znotraj EU, saj je večina evropskih poslancev, komisarjev in premierjev držav članic iz vrst Evropske ljudske stranke (EPP).

Slovenija se je znašla v najhujši politični krizi doslej. Kako naše razmere vidijo v Bruslju?

Drži, takšne vladne krize doslej še nismo imeli. Celo leta 2000, pred tako imenovano Bajukovo vlado, je bilo moč videti več izhodov kakor zdaj. V politični skupini EPP kot vodja nacionalne delegacije sodelujem sicer v raznih političnih gremijih, a kakšne velike zaskrbljenosti glede Slovenije še nisem opazil. Pričakujem pa, da bo Slovenija zaradi brezizhodnega položaja, v katerega je zabredla zaradi nesposobne vlade, v prihodnje vendarle deležna večje pozornosti. Seveda kot problem, finančni, gospodarski in politični.

Po navadi so vsaj v evropskih državah v takih primerih rešitev predčasne volitve, kar predlagajo SDS, SLS in Desus. Tudi predsednik države Danilo Türk se je zavzel za predčasne volitve. So zaradi tega kaj bolj realne?

Predčasne volitve so bile še pred nekaj tedni bolj kletvica kakor formula rešitve, zdaj pa o njih govorijo celo na vladni strani, s predsednikom države vred. Vprašanje pa je, koliko resno. Ali ne držijo fige v žepu? Trenutek resnice bo prišel tisti hip, ko bodo poslanci morali pritisniti na glasovalne tipke. Marsikdo bo špekuliral, zato je tako težko z gotovostjo računati na ugoden razplet. Glede na to, da hočejo nekateri na levici ohraniti oblast za vsako ceno, so predlogi za predčasne volitve z njihove strani lahko tudi slepilni manever. Potrebovali bi odločen državljanski in medijski pritisk v tej smeri

Znano je, da so takratni pisci ustave inštitut predčasnih volitev zavestno zakomplicirali, saj naj bi kot tak zagotavljal večjo stabilnost političnega sistema, torej, da ne bi imeli preveč izrednih volitev. Vendar mislim, da bi bilo bolj smiselno, pa tudi pravično, da se v primeru politične krize, kakršno imamo sedaj, omogoči lažja pot do novih volitev. Zato podpiram predlog, da se to zagotovi z ustavno spremembo.

Kaj se skriva v ozadju odstopa Gregorja Golobiča s položaja ministra? Dvomim, da si ta stranka želi predčasnih volitev, saj ima zelo nizek rating.

Vtis je, da je Golobič našel rešitev zase, da se umakne v ozadje, kjer bo morda še bolj učinkovit. Morda pa tako imenovani trojni odstop sploh ni njegova ideja, ampak strategov iz predsedniških dvorov. Če je idejo le prinesel na sceno, pomeni to veliko nezaupnico za Kresalovo in Pahorja. To lahko pomeni, da nista več del strateških načrtov in da se zgodbe pletejo za njunima hrbtoma.

Skratka, Golobič se očitno noče več poistovetiti z barko, ki se potaplja, zato je pripravljen sprejeti tudi predčasne volitve. Glede na trende bi zaresovci na rednih volitvah dobili še manj, zato v bistvu z njimi niti ne tvegajo veliko. Sicer pa mislim, da Golobič ne deluje na svojo roko. Od Türka je dobil, se spomnite, drugo priložnost in sedaj jo le zvesto uresničuje.

Drugi možni scenarij je zamenjava vlade oziroma izvolitev novega mandatarja, ki bi postavil tehnično vlado. Kolikšna je po vašem možnost, da bi jo prevzel evropski komisar Janez Potočnik?

Mislim, da nična ali izjemno majhna. Resda v evropski komisiji ni nezamenljiv - po mojem mnenju bi ga brez težav pustili oditi -, a v dani situaciji ne bo tvegal s prevzemom vlade. To bi lahko bil njegov politični samomor.

Tudi SDS je pred poldrugim letom Potočnika pozivala, da prevzame tehnično vlado. Ste se vi – glede na to, da sta oba v Bruslju – kdaj pogovarjali z njim o tej temi?

Z njim se večkrat pogovarjam, zlasti na letališčih, kjer se največkrat srečujemo. Nikoli pa ni izrazil pripravljenosti, da bi stopil v slovensko politično areno. Sicer pa se moramo vprašati, kaj bi Potočnik lahko dal tej novi vladi? Večjo legitimnost zagotovo, močno pa dvomim, da bi bistveno prispeval k njeni učinkovitosti.

Kdo po vašem mnenju pa bi lahko prevzel to vlado, če Potočnik tega ni pripravljen storiti?

Ne vem, veliko izbire nimajo. Lahko torej najdejo koga z večjo javnomnenjsko podporo. A že pri Pahorju smo videli, da se lahko le ta hitro izgubi, če izbranec ne izpolnjuje pričakovanj.

Lahko vzamejo tudi kakšnega eksperta z določenega področja, ta pa prevzame vlado na tako imenovani tehnični način. Vendar pa mislim, da bi bilo to premalo za pričakovanja levice, ki je globoko v krizi. Zavedajo se, da bolj kakor učinkovitost potrebujejo medijski in mnenjski efekt pred volitvami. Torej potrebujejo dokaj kompleksno, celovito in močno osebnost, ki bo dobro vodila morebitno tehnično vlado in izboljšala slabo javno podobo levice. Tako osebnost pa bodo težko našli.

Kako komentirate predlog Spomenke Hribar, naj poslanci za novo mandatarko izglasujejo profesorico na ljubljanski ekonomski fakulteti Majo Makovec Brenčič?

Te gospe ne poznam. Slišim da je bila v LDS in da ima nekaj izkušenj iz lokalne politike. A dvomim, da bi bila kos nalogi. Politični menedžment se razlikuje od gospodarskega. Če gospa nima izkušenj z vodenjem velikih sistemov, temeljnega znanja o področnih politikah, predvsem pa če nima izkušenj z vodenjem ljudi, je vnaprej obsojena na neuspeh. Sicer pa o političnih predlogih Spomenke Hribar po letu 1992 nimam najboljšega mnenja.

Je SDS pripravljena na predčasne volitve in na morebitno zmago na njih?

Verjetno smo edina politična opcija, ki je ta hip pripravljena na to. V strokovnem svetu smo že nekaj časa pripravljeni, pišemo strukturne, vsebinske, organizacijske spremembe po posameznih resorjih, pripravljamo se na koncept ustavnih sprememb. Za volitve je treba imeti program in ljudi, ki za njim stojijo. Tudi ustrezne kadrovske postopki smo že začeli. Zato nas predčasne volitve ne morejo presenetiti.

Janeza Janšo že zdaj primerjajo z madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom, ki se je vrnil na oblast po osmih letih. Pravzaprav nas tako strašijo z njim. Je taka primerjava ustrezna?

Stranki Fidesz in SDS imata veliko skupnega. Tudi oba predsednika imata kakšno skupno lastnost, zlasti glede sposobnosti sprejemanja optimalnih odločitev. Morda je Janša vendarle nekoliko bolj elastičen kakor Orban. Moram pa tudi dodati, da je slika, ki nam jo kažejo nekateri naši mediji o Orbanu, dostikrat napačna. Madžarska vlada dobro dela, je zelo učinkovita, z reformami si prizadeva odpraviti zaostanke na raznih področjih, uspešna je tudi pri ustavnih spremembah. Saj veste, imeli so ustavo, sprejeto še v socializmu, enako je bilo z medijskim zakonom.  Poskušajo z novo pokojninsko reformo in odpraviti mnoge privilegije in anomalije, zato ni nič čudnega, če levica nasprotuje vsem tem spremembam na področju sociale. Orban uvaja nujno potrebne reforme na Madžarskem, ker pa madžarski levici to ne ustreza, poskuša to blokirati tudi tako, da mednarodni javnosti predstavlja reforme kot nekaj nesprejemljivega. Tako je bilo tudi z medijskim zakonom ...

Ampak tukaj je moral madžarski premier popustiti in spremeniti zakonodajo, enako se je zapletel tudi v odnosu do manjšin.

Saj ravno to je v redu, da je pripravljen priznati napake in jih odpraviti. To je njegova kvaliteta, ne slabost. Zato sem v evropskem parlamentu pohvalil madžarsko vlado, ker je nekatere stvari v medijskem zakonu spremenila, ne sicer tistih, ki so jih želeli socialisti, ampak neke druge, na katere je opozorila evropska komisija. Zdi se mi dobro, da nekdo, ki ima v državi dvetretjinsko večino, kljub temu upošteva mnenje komisije. Vesel sem, da so upoštevali tudi drugačna mnenja manjšin.

Vi ste Orbana vzeli v bran, ko so mu očitali podrejanje medijev. Za slovensko levico je to znamenje, da se bo podobno dogajalo tudi v Sloveniji, če bo oblast spet prevzela Janševa SDS.

Madžarska in slovenska levica imata enako filozofijo, to je obvladovati medijski prostor. Ta refleks iz preteklosti še živi. Zato ne marajo govorjenja o ravnotežju medijev, čeprav se je to načelo rodilo v tridesetih letih, ko so poskušali uravnotežiti britanski BBC. Ravnovesje je nekaj normalnega, ves družbeni organizem temelji na njem. Pomembno je, da imajo vse družbene skupine, tudi politične, enako možnost pošiljati in sprejemati sporočila. Zlasti je to pomembno v tranzicijskih državah.

Morda na zahodu danes ne razumejo več, zakaj bi si kdo moral prizadevati za ravnovesje. Slovenci imamo takšno asimetrijo moči v medijskem prostoru, da je to za nas normalna zahteva. Ključni kamen spotike je bil torej ta, ali smo že dovolj razvita demokracija, da medijsko ravnovesje spada v zgodovino ali pa je to še vedno aktualna zahteva. Menim, da je še vedno aktualna.

Kako pa je EU obveščena o medijskem položaju v Sloveniji?

Mislim, da dokaj slabo. Morda bi jih morali bolje obveščati novinarji sami. Če to počnemo politiki, se zdi informacija manj verodostojna. Kljub temu sem kolege seznanil z vašim poročilom (Združenja novinarjev in publicistov – op. p.) in zbudilo je kar nekaj zanimanja.

Prav je, da mednarodna javnost ve, kaj se dogaja v Sloveniji. Nekateri mi sicer očitajo, da prenašanje negativnih informacij v tujino ni dobro. Toda tu gre za elementarno vprašanje verodostojnosti slovenske politike in države. Morda o tem kaj več v nadaljevanju, če bo naneslo.

Da bi ena stranka v Sloveniji dobila ustavno večino kot na Madžarskem, je nekaj nepredstavljivega, ker imamo drugačen volilni sistem. SDS napoveduje 50 +, kar prav tako še ni uspelo nobeni stranki. Je taka napoved dobra političnomarketinška poteza? SLS se že boji, da ne bo prostora zanjo.

V SDS smo imeli za javnost zaprt posvet. Mediji so izvedeli za idejo 50+, jo postavili v kontekst Madžarske in začeli strašiti ljudi s posledicami take večine, če bi jo dobili mi. V zadnjem času smo po mnogih merjenjih javnega mnenja segali čez polovico opredeljenih glasov. Na volitvah seveda štejejo le ti. Zato je v nekaterih okoliščinah tudi ta cilj dosegljiv. Seveda s pogojem, da ne bi bilo spet kakšnih prevar.

Sicer pa so pri nas politične stranke preveč lene, če smem uporabiti ta izraz. Slabo koncipirajo področje politike, nimajo ne izvirnih ponudb ne rešitev oziroma odgovorov. Stranke, ki niso sposobne voditi države, nimajo kaj iskati na političnem polju. Politika je skrb za skupno dobro, ne za posebne družbene ali celo zasebne interese. Če pa hoečmo to doseči, bi morali spremeniti volilni sistem. Le močne stranke bi lahko ponudile nekaj več, kaj novega na političnem trgu, male pa tega ne morejo. Zgodba o spektru različnih interesov, ki morajo biti nujno predstavljeni v parlamentu, je nesmisel prve vrste. Velike stabilne demokracije imajo sistem, po katerem se na oblasti izmenjujeta leva in desna sredina. Vsaka stran ima po enega glavnega igralca, to je močno stranko, ki je zmožna prevzeti odgovornost za razvoj države. Pri nas se lahko zgodi, da koalicija manjših strank brez koncepta prevzame oblast in vlada. Kakor pač vlada. Ne nazadnje, ljudje ne marajo strank, ker jih je preveč, zaradi tega je premalo zmožnih in  odgovornih politikov, ki bi lahko državo peljali naprej. Potem pridejo na oblast populisti in tisti, ki imajo politiko za popoldansko obrt. Ni čudno, da se vse, kar je povezano z njo, zagabi ljudem.

V demokraciji je najbolj nevarno, da ljudje izgubijo zaupanje v institucije države. Posledica je kriza demokracije. Zato je zelo pomembna vloga šolstva, medijev in znanosti, zlasti zgodovinske. Skupen interes bi morala biti krepitev strankarstva, pri nas pa se krepi njegova kritika. Repovž v Mladini piše podobne komentarje, kot so jih pred drugo svetovno vojno tisti, ki so nasprotovali strankarski demokraciji. Podobno počnejo tudi drugi naši anarhistični univerzitetni umi. V svojem  delu Demokracija v klasični slovenski politični misli, ki sem ga izdal leta 2002, sem analiziral vse, kar je bilo zapisanega o demokraciji od začetka pa do leta 1941. Dogajale so se podobne stvari kakor zdaj: kriza demokracije, politični spopadi s sovražnim govorom, iskanje drugih alternativ, to je nestrankarskih in totalitarnih receptov. Rekli so stop demokraciji, stop politiki. Vse to je bilo že videno in se je izrodilo v totalitarizem, kar se lahko zgodi tudi zdaj. Ko je Castro zmagal s svojo revolucijo, je dejal, mi bomo ukinili politiko. In so jo ter zaklenili ven tudi demokracijo. Ti vzorci so še kako živi tudi danes na Slovenskem.

Če ostaneva pri prihodnji vladi. Če jo bo vodila SDS, koga vidite kot partnerja?

Radikalna delitev z začetka tranzicijskih let na pomladni pol in na stranke, ki so izhajale iz družbenopolitičnih organizacij starega režima, je vse manj plodna. Praktično sta bila dva neprehodna »lagerja«. Danes je stopnja kompatibilnosti med strankami bistveno večja kakor v začetku devetdesetih let, tudi generacije so se spremenile, prišli so mladi politiki. Tudi zato je SDS pripravljena sodelovati v vladi s komer koli, če je le pripravljen sooblikovati skupen reformni in demokratični projekt. Zato smo v zadnjih letih vedno ponujali partnerstvo, tudi sedanji Pahorjevi vladi, pri velikih projektih. Če bi nas bil Pahor sprejel, bi mu bilo veliko laže, a je popustil pod pritiskom ekstremne levice. Sedaj pa so ga izdali ravno ti, ki jih je zvesto poslušal.

Za prihodnjo Janševo vlado naj bi bilo bolje, če volivci na referendumu podprejo pokojninsko reformo, meni Ivan Oman, prvi predsednik Slovenske kmečke zveze, predhodnice SLS. Bi si tudi vi oddahnili, če bi bila potrjena?

Pokojninska reforma je sicer potrebna, vendar ne takšna, kakršno servira Pahorjeva vlada. Tudi če bi bila sprejeta, bi jo morali kmalu spremeniti. Poleg tega jo podpira premalo ljudi, ker ni bilo ustreznega dialoga s socialnimi in političnimi partnerji. Namesto tega se je vlada reforme lotila z oktroiranim zakonom in šibko parlamentarno večino. Mladi v reformi ne vidijo nič koristnega. Mlade bi bolj pritegnili, če bi jim omogočili posebne, individualne račune, da bi lahko vedeli, kolikšen delež plačujejo po načelu vzajemnosti in koliko posebej na svoj račun. Tako bi si vsak lahko izračunal, kolikšna bo njegova pokojnina. Takšne zamisli niso nove, saj so bile predstavljene že v Beli knjigi v drugi polovici devetdesetih let. Pa še to, novi model reforme mora zagotoviti resnično medgeneracijsko solidarnost med mladimi in starejšimi.

Minister Patrick Vlačič je rekel, da moramo sami odločiti o svoji usodi, sicer bodo drugi o naši. Nas bo Evropa kaznovala, če zavrnemo pokojninsko reformo? Nam bo kako drugače zaukazala, da moramo podaljšati delovno dobo čez 65 leto starosti?

Za zdaj ne, ker so za to pristojne članice. Nihče ne pritiska nanje in nihče od njih ne zahteva ničesar. Na evropski ravni pa se oblikujejo skupna izhodišča, ki bodo vplivala na skupne standarde tudi na socialnem področju. Pri porodniškem dopustu npr. severne države niso tako širokosrčne kakor nekatere južne, zlasti Španija, Portugalska in Grčija, ki so se v sedemdesetih izvile iz diktatur,  sprejele domala socialistične ustave, iz katerih izhajajo tudi nekatere izjemne socialne pravice. Imajo dokaj naporen socialen sistem, naporen seveda za gospodarstvo.

Tako da na te države pritiska  novo vpeljani evropski semester, s katerim se preverja, ali njihovi proračuni, še preden so sprejeti, temeljijo na realnih osnovah ali ne. No, gre tudi za druge mehanizme, ne le za evropski semester. Dejstvo je, da bomo tudi socialne standarde morali postopoma izenačiti. Zakaj bi morali državljani nekaterih držav delati za druge?

Premier Borut Pahor pravi, da bomo zamudili evropsko-francoski vlak. Kako vi potujete v Bruselj in nazaj  v Slovenijo – z vlakom ali letalom?

Priti z vlakom do Bruslja je zamudno in zapleteno, zato potujem z letalom, izjemoma z avtomobilom. Kar zadeva Pahorjevo tezo, pa takole: Predlagana pokojninska reforma naj bi učinkovala šele čez leta, pa še to po izračunih ekonomistov v manjšem obsegu, kakor bo stala davkoplačevalce sanacija NLB zaradi njenih zavoženih investicij. Tako ali tako smo ta vlak zamudili. Če bi bila vlada bolj uspešna, ga zagotovo ne bi. Še v prejšnjem mandatu smo se bližali prvemu razredu.

Sicer imam občutek, da poskuša Pahor še eno zgodbo o neuspehu izkoristiti za svoj častni umik. Dejal bo, da ljudje niso bili pripravljeni sprejeti reforme in da se zato umika. Krivdo in greh bo pripisal drugim.

Večina evropskih držav, članic EU, ima desnosredinsko vlado, samo šest je socialističnih. Tudi predsednik evropske komisije José Manuel Barroso prihaja iz Evropske ljudske stranke (EPP). Bi imela Slovenija z desnosredinsko vlado večji vpliv na dogajanje v EU?

Absolutno. Živimo v obdobju prevlade desnosredinskih strank v EU. V devetdesetih letih so prevladovali socialisti, če gledamo le razmerja v evropskem parlamentu. Naše sestrske stranke zmagujejo tudi v času krize. Sam osebno sem pričakoval delni zasuk v političnem prostoru, vendar se na srečo ni zgodil. Tako imamo več desnosredinskih vlad in tudi več komisarjev. Imamo tudi največ glasov v evropskem parlamentu, vendar je to še vedno daleč od večine, zato moramo sproti ustvarjati večine za glasovanja. Skratka, desna sredina je še vedno »in« in vse kaže, da še dolgo bo.

Kakšen vpliv imate vi kot član najmočnejše evropske stranke EPP v primerjavi s slovenskimi poslanci, ki so člani socialistične oziroma liberalne skupine?

Pripadam zelo veliki družini, Evropski ljudski stranki, ki jo popularno kličemo kar EPP. Moja moč kot vodje nacionalne skupine je formalno statistično določena po d'Hondtovem količniku,  kadar se delijo mesta, funkcije ali poročila. V skladu s tem sistemom izračunajo, komu kaj pripada. Jaz sem postal član odbora SURE, to je za finančno perspektivo in izzive Evrope, ki je prestižen organ, s  podporo Češke in Slovaške, da smo dosegli zadostno vrednost količnika. Zato je pomembno, da pride v evropski parlament čim prej tudi Zofija Mazej Kukovič, da bo imela Evropska ljudska stranka štiri slovenske poslance. To bo potem druga zgodba, naša moč bo za četrtino večja. Včasih so pomembne tudi druge stvari. Znotraj politične skupine EPP dajo komu kakšno prestižno nalogo, denimo Peterleta so poslal za opazovalca volitev v Nigerijo, kolegica Romana pa je dobila izjemno pomembno poročilo o jedrskih odpadkih. Sam sem poročevalec ene od sedmih vodilnih pobud strategije Evrope 2020 z naslovom Mladi in mobilnost. Večje zadeve dobijo po navadi poslanci iz večjih držav, vendar pa je mogoče uspeti, četudi si iz male države. Tudi drugi slovenski poslanci imajo kar vidno vlogo v svojih političnih družinah, še posebno, ko gre za probleme Balkana.

Omenili ste Zofijo Mazej Kukovič. Kdaj bo postala osma poslanka?

Ratifikacijski proces je stekel in velika večina držav je že ratificirala protokol o spremembi števila poslancev v evropskem parlamentu. Vse države ga morajo ratificirati, ker je to ustavna materija. Ko bo ta proces končan, bo Zofija Mazej Kukovič prišla v evropski parlament. Protokola še niso podpisale Francija in še nekaj manjših držav. Presečen sem, ker se to tako dolgo vleče. Svet je že sprejel odločitev, enako tudi parlament, države pa bi morale biti toliko fair, da BI te odločitve spoštovale. Nekateri imajo pri tem svoje specifične interese. Skratka, Zofija bo prišla v parlament, ko bodo protokol podpisale vse države.

Je vas že kdo poskusil prepričati, da bi za plačilo vložili kakšen amandma v evropskem parlamentu?

Ne, ne, nikoli! Ta zgodba me je precej presenetila, zelo nas je udarila, vsi smo bili očrnjeni. Po drugi strani bi lahko med poslanci povzročila ponovni razmislek o našem temeljnem poslanstvu, ne pa dodatnih zaslužkih. Že kot minister za šolstvo sem nasprotoval dodatnemu zaslužku ministrov, ki so delovali kot profesorji na univerzi ali kje drugje. Ne more biti človek stoodstotno poslanec ali minister, in še tridesetodstotno profesor. To ne gre. Moj naslednik Igor Lukšič ni pustil obveznosti na fakulteti. Rezultati so tu! Enako velja za evropske poslance, ki bi morali opravljati svojo nalogo stoodstotno in ne iskati dodatnega zaslužka drugje. Še najmanj na način, kakor so se ga lotili ujeti poslanci.

V evropskem parlamentu ta afera odmeva. Vaš nekdanji kolega Zoran Thaler se ima za žrtev te podkupovalne afere. Zdaj da bo tožil medijskega mogotca Ruperta Murdocha, ki ima v lasti tudi Sunday Times. Kakšne so reakcije evropskih poslancev, če so zvedeli za njegovo nameravano tožbo?

Zdi se mi, da gre Thaler iz napake v napako. Jasno je, da mediji ne bodo pozlatili te njegove namere. Če misli, da si bo tako popravil ime, se zelo moti, četudi bi zmagal na sodišču. Zanimivo je, da so novinarji izbrali izkušene poslance, ki so bili nekdaj ministri. Po drugi strani pa je treba razumeti tudi ozadje, motive te akcije. O tem morda več drugič. Hkrati pa je treba zavarovati ugled poslancev in institucije. S temi akcijami je bilo zadeto jedro evropske demokracije. A vse skupaj lahko prispeva k boljšemu delu poslancev.

Kaj se bo zgodilo z romunskim poslancem Adrianom Severinom, ki ni odstopil? Bo evropski parlament uvedel kakšen postopek?

Romunska vlada je zahtevala, da se mu odvzame poslanski mandat. Verjetno se bo to zgodilo.

Kaj pa Španec Pablo Zalba Bidegain, četrti ujeti evroposlanec, ki je iz vaše poslanske skupine?Je odstopil?

Ne vem natančno, kaj bo z njim, ker se bo o tem izrekel evropski parlament na majskem plenarnem zasedanju. Pri njem menda položaj ni bil tak kakor pri drugih, vendar ne poznam podrobnosti, zato je mogoče celo, da ostane. Po drugi strani je odstopila tudi poslanka, ki je sedela zraven svojega avstrijskega kolega Ernsta Strasserja, in sicer iz solidarnosti do njega. V Avstriji so mediji nenehno pritiskali na svoje poslance in zahtevali Strasserjev odstop. O tej zgodbi se je pisalo vsak dan. Naši mediji so bili do Thalerja veliko bolj prizanesljivi in se je vse končalo, ko je odstopil. Toda on sam še kar reproducira to zgodbo.

»Da se pojavi nekdo, neka zverina v Evropskem parlamentu, ki si upa blatiti našega komandanta,« vas zmerja predsednik zveze borcev Janez Stanovnik, ker ste partizanskega poveljnika Staneta v evropskem parlamentu označili za zločinca. Kako mu odgovarjate?

V Evropskem parlamentu delam vse, da bi - ne samo svojo stranko, ampak predvsem svojo domovino - predstavljal na verodostojen način. Če mislim, da so doma ogroženi nacionalni interesi, kot v primeru arbitražnega sporazuma, ali demokracija z afirmacijo totalitarnih simbolov in praks, se mi zdi nujno, da na to opozorim tudi parlamentarno javnost, pa če se sto Kacinov zgraža nad tem.

Kar se Stanovnika tiče, sem najprej pomislil, ubogi starček, z njim se ne bom ukvarjal, malo mu že gre na otročje. Če se dela norca iz mojega priimka, to ni nič hudega. To so kdaj pa kdaj počeli tudi sošolci v nižjih razredih osnovne šole. Bolj nevarno je, da uporablja sovražni govor, da je nestrpen in grozi s ponovno akcijo. Zdi se, da ponovno kažejo pot, kako ubiti demokracijo. S stisnjeno pestjo. Že videno.

Omenjajo vas tudi kot zelo verjetnega kandidata SDS za predsednika države prihodnje leto, ko bodo predsedniške volitve. Politični analitik Matej Makarovič pravi, da bi imeli boljše izhodiščne možnosti kakor Barbara Brezigar, ki je na koncu skoraj dohitela Janeza Drnovška.

Morda pa so ti ostri napadi name že posledica govoric, da bom kandidiral za predsednika. Ne vem, kaj naj rečem, je še prezgodaj. Sam se bolj nagibam k temu, da bi z našo podporo ponovno kandidirala ženska. Ženska roka na vrhu države bi morda uspešneje ublažila najrazličnejše potrese in cunamije v slovenski politiki, z bolj kulturno retoriko in večjo strpnostjo bi bila naša kandidatka lahko predsednica vseh državljank in državljanov in ne le zgolj enega političnega bloka, kakor je bilo to doslej.

Kakšni so vaši politični načrti? Ali ste pripravljeni sodelovati v prihodnji Janševi vladi, če bo do nje prišlo po predčasnih ali rednih volitvah?

Ja, najprej se je treba zavedati, da ni nihče nezamenljiv. Vnaprej nima nihče zagotovljene funkcije. Jasno pa je, da sem lojalen podjetju, to je SDS. Zato so moji načrti povezani z njim oziroma odvisni od njega. Skupaj se bomo odločili. Doslej je bilo vselej tako. Če bomo sklenili, da je bolje, da odidem iz Bruslja in se lotim dela npr. v prihodnji Janševi vladi, bom to tudi storil. Imel pa bom seveda nekatere zahteve, da bom lahko uspešno delal.

V prejšnji Janševi vladi ste bili šolski minister. Ministrstvo je zdaj predstavilo Belo knjigo, ki uvaja nekatere novosti v šolskem sistemu. Odzvali ste se zelo kritično. Zgodnje učenje tujih jezikov pa vas ne moti.

Bela knjiga je polomija, odrekajo se je celo tisti, ki so sodelovali pri njenem nastajanju. Za ta zgrešeni projekt je Lukšič plačal okoli milijon evrov davkoplačevalskega denarja. Z urednikom Krekom bosta morala to podrobno razložiti in upravičiti nekaj, kar ne bo lahko.

Čeprav dokument sploh še ni uraden, že vpliva na spreminjanje zakonodaje. Na spletnih strani vlade so že objavili predlog zakona, po katerem drugi tuji jezik ne bo več obvezen. To je korak nazaj, je v nasprotju z evropskimi trendi. Pomembno je, da se znamo sporazumevati s sosednjimi narodi. Samo znanje angleščine, ki je pri nas praviloma prvi tuji jezik, ni več dovolj. V Luksemburgu se v šolah učijo celo štirih jezikov.

Še bolj neprijetno me preseneča, da so iz predmetnika črtali domovinsko vzgojo. V mojem mandatu smo temu hoteli dati večji poudarek. Ukrep, kot so izobešanje zastave, je bil dobro sprejet. Vsaka država ima suvereno pravico, da spoštuje svoje simbole. Očitno je tudi Lukšiča preslepila stara Gabrova kozmopolitska paradigma, ki ni naklonjena slovenstvu in domovinski vzgoji. Pa bi morali dandanes še bolj paziti, da se kulturna raznolikost v združujoči se Evropi kar najbolj ohranja. Oblikovanje nacionalne identitete pri posamezniku se mi zdi pomembna naloga šole. Navsezadnje imamo še vedno nacionalne politike in nacionalne države. Še preden je naša slovenska normalno zaživela, bi jo nekateri že radi pustili odmreti.

Letos je dvajseta obletnica slovenske državnosti. Zakaj učenci tako malo vedo o slovenski osamosvojitvi? Kaj je treba storiti, da se bodo pomembnosti tega dogodka bolj zavedali?

Kaj je treba storiti, sprašujete. Res je, odnosa do domovine se ne da urediti z dekretom. Izobešanje zastav, obeleževanje dogodkov  itd. so zunanji znaki domovinske in državljanske kulture, zavest o pripadnosti pa je privzgojena, to je stvar notranje kulture in vrednot. Zdi pa se, da slovenstva niti na zunanji ravni nismo usvojili v ustrezni meri, kaj šele ponotranjili.

Najbolj je za to odgovorna šola, potem pa starši in mediji. Pa tudi znanost. Nisem si mislil, da se v šoli te stvari tako težko premaknejo. Ko sem leta 2004 postal minister, sem sklical šefe maturitetnih skupin, da bi se dogovorili o dopolnitvah kurikulov. Pri zgodovini se mladina sploh ni učila o obdobju, o katerem govorite. Eden od vrhov v razvoju slovenskega naroda ji je bil dobesedno zamolčan. S spremembo učnih načrtov v mojem mandatu so dobili mladi možnost, da v šoli več izvedo o demokratizaciji, osamosvojitvi in evropski integraciji svoje domovine. Učitelje smo dodatno izobraževali o teh temah in poskrbeli, da bi pouk normalno stekel.

Marsikomu zunaj šolskih klopi pa še vedno bolj ustreza, da se poučujejo in slavijo zadeve iz polpretekle zgodovine. To lahko videvamo te dni, mediji so polni sporočil s proslav, nabitih s staro ikonografijo, ki je slovenski narod delila, ne enotila. Večje politizacije zgodovinopisja kot te dni še nisem videl ne slišal. Upam, da se bodo zgodovinarji kaj oglasili, kajti osnovna funkcija znanosti je resnica, ne pa služba komur koli. Če danes gledaš vse te proslave, dobiš občutek, da se pred dvajsetimi leti ni nič zgodilo in da so ključni dogodki v našem razvoju stari 70 ali 60 let. To ni dobro za prihodnost demokracije na Slovenskem.

Dejstvo pa je, da lahko vsak po svojih močeh naredi kaj, da se stvari spremenijo na bolje. Tako sem na letošnji kulturni praznik v Bruselj povabil dijake Slomškove gimnazije iz Maribora. Šli smo k spomeniku, ki je pred stavbo evropske komisije postavljen v čast slovenskemu predsedovanju EU, na njem pa so verzi Prešernove Zdravljice. Z dijaki smo tam zapeli slovensko himno in položili cvetje. Ganljivo doživetje. Organiziral sem tudi slovesnost in konferenco ob dvajseti obletnici demokratičnih volitev, zdaj pa bomo skupaj z vsemi slovenskimi poslanci proslavili dvajseto obletnico slovenske državnosti s še eno konferenco, ki jo bo podprl tudi evropski parlament. Izdali bomo tudi zbornik na to temo v slovenskem in angleškem jeziku. Treba pa je dodati, da drugi narodi v evropskem parlamentu še bolj intenzivno praznujejo svoje državne praznike in zaznamujejo pomembne dogodke ali osebnosti iz lastne preteklosti.