Intervju dr. Milana Zvera za prilogo Dela - Pogledi
...Znano je, da je človekov mentalni software na začetku prazen, in da se med drugim napolni tudi z vrednotnim sistemom. Najtemeljiteje v pristnem družinskem okolju. Potem so tu še vrstniki. Vrednote kot jedro kulture, kot pravilno ugotavljate, si posameznik najbolj prisvoji s primarno socializacijo. Vsi ostali sodobni dejavniki, kot so šola, internet, mediji itd. imajo pri tem sekundarno vlogo, a ne zanemarljivo, morda celo vedno večjo.
Šola mora posamezniku stati ob strani, ne sme mu ponujati kontra-vrednot, kot jih posameznik prinese od doma. Kulturno okolje mora dopolnjevati...
Intervju dr. Milana Zvera za prilogo Dela - Pogledi
1. Se strinjate s tezo, da bo generacija, ki je danes mlajša od petindvajset let, prva povojna generacija, ki ne more pričakovati, da bo živela boljše od svojih staršev; boljše v smislu socialne varnosti, materialnega udobja in občutka, da lahko obvladuje oziroma vpliva na svojo usodo.
Ne, se ne strinjam. Generacija, o kateri govorite, lahko pričakuje bolje in več kot so imeli njihovi starši. Takrat sem še bil študent, mlad očka, a sem jasno zaznal in začutil družbene okoliščine. Standard je bil neprimerljiv s tistim v Avstriji ali Italiji, ali današnjim, nekaj tisoč odstotna inflacija je zahtevala, da si štipendijo ali plačo takoj nesel na črni trg - kam pa? - in jo zamenjal za stabilno marko. Vsi, ki smo živeli v nižjem ali srednjem sloju, in teh je bilo čez 90 odstotkov, smo v sredi osemdesetih težko prišli do banan, kave, zdrave hrane, bencina. Čudim se, da se danes s tako lahkotnostjo dvigajo v višave časi, ko ni bilo svobodnih volitev, svobodnega gospodarstva, ko smo težko zadovoljevali vse potrebe. Slovenci smo vendarle imeli toliko odrto družbo, da smo poznali npr. modne trende, poslušali zahodno glasbo, gledali zahodne tv postaje; okusi so se nam oblikovali po zahodnih merilih, možnosti, da bi jih zadovoljili pa ni bilo. Polno frustracij je bilo, se spomnim, seveda ne pri vseh.
Torej, o kakšnem materialnem ugodju na splošno ne moremo govoriti. Le malo ljudi je lahko vplivalo na svojo usodo. Tudi sociala ni bila tako urejena, kot se rado poudarja. Npr. moja mama je bila brez službe, pa ni za to dobila niti dinarja pomoči za brezposelne. Tudi socialna varnost je bila takrat precej slabša, kot je danes.
Zato generacija, o kateri govorite, živi bolje kot je naša. Res je, da je situacija bolj negotova, saj živimo v družbi tveganja, podjetnosti, v družbi, kjer uspejo tisti, ki veliko delajo in so iznajdljivi. Res pa je tudi, da, to velja za Slovenijo, družbeno elito predstavljajo v glavnem isti kot prej. Ti so se bolj znašli v novih okoliščinah, bolje so jih izkoristili. Mnogi na umazan ali nezakonit način.
2. Ali delite mnenje s tistimi, ki opozarjajo, da se kapitalizem kot prevladujoč svetovni sistem sooča z usodno strukturno krizo, ki lahko pripelje tudi do razsutja tega sistema. To bi seveda današnjo mlado generacijo doletelo prav sredi njihovih najbolj ustvarjalnih let.
Kapitalizem so pokopavali že večkrat v zgodovini. Vedno z grobim nasiljem. Drugače se ga ni dalo zamenjati. Je najbolj naraven sistem, ki temelji na svobodni gospodarski pobudi. In na tem temelji naša civilizacija.
Je pa kapitalizem pojem, ki je osovražen pri Slovencih in pri tistih narodih, ki so živeli desetletja v totalitarizmu. Pri nas ga je zavračal že katoliška družbena doktrina, ki je prevladovala do druge svetovne vojne, kasnejši komunizem pa še bolj, saj ga je odpravil, ker je hotel zgraditi drugačna nebesa na zemlji.
Že Adam Smith je dejal, da kapitalizem ni amoralen. Je sicer sistem, kjer trg in konkurenčnost določata posameznikov položaj v družbi, a če ne zmoreš biti konkurenčen, ti pomaga družba po načelu solidarnosti. Kapitalizem že zdavnaj ni več sistem, ki bi temeljil na prevladi kapitala. Le kapitalistični sistem s socialnimi korektivi je moderen sistem. Za enkrat ni boljšega.
Seveda je nevarnost, da radikalci izkoristijo krizo in udarijo po njem. Isto se je dogajalo v tridesetih letih, ko so pokopali demokracijo in kapitalizem, vsi po vrsti, komunisti, nacisti in fašisti. Danes slišimo enake grožnje. Celo v evropskem parlamentu nekateri levičarji udrihajo čez sistem, 'kjer je trg gospod'. Želijo sistem, kjer bi bil hlapec, se pravi sistem, ki bo močno reguliran. Take predloge smatram za nevarne.
3. Odziv na kaj so bile po vašem mnenju nedavne demonstracije slovenskih študentov in dijakov? Je šlo res le za zakon o malem delu ali pa za splošen izbruh nezadovoljstva mladih?
Nikoli niso nobene demonstracije čisto namenske, posvečene le enemu namenu, še posebej, če gre za množične. Tedaj vstopijo v ospredje mnogi interesi in zahteve. Le ena stvar, niti zakon o malem delu jih ni prignala na ulice. Po eni strani sem vesel, da se mladi zanimajo za javne zadeve. Najslabše bi bilo, če bi bili čisto apatični, da ne bi prikazali nič življenja. Tega, da so nekateri izvajali nasilje, ne gre povezovati z večino, ki je normalno demonstrirala. A paradoks je, da so Pahorju pomagali prav ti, ki so kamenjali parlament.
Dostikrat se zdi, da mladi danes branijo le svoje fevde, posebne interese, kdo bi rekel privilegije, ki jih imajo v družbi, kot so študentsko delo, ki vzdržuje t.i. študentsko mafijo, absolventski staž, ki je prav tako tujek v univerzitetnem življenju. Nikakor pa ni mogoče dokazati, da je pri mladih solidarnostni čut za potrebe drugih ali čut za skupno dobro manj prisoten kot pri ostalih generacijah.
Kriza najbolj prizadene ranljive skupine. In nedvomno so to tudi mladi. Slovenija je bila še bila še dve leti nazaj v dokaj v ugodnem položaju, ko primerjamo delež nezaposljivosti med mladimi. Sedaj deli usodo z mnogimi državami po svetu. Prvi iskalci zaposlitve težko najdejo delo.
Še danes sem prepričan, da je izbruh nezadovoljstva mladih povezan tudi s tem, da ni bilo ustreznega dialoga med vlado in študenti. Dijakom so tople malice odpravili čez noč. Njih so upali, ker so slabše organizirani. Pri študentih se jim je zalomilo. Vlada bi se morala zavedati, da brez dialoga ne moreš izvajati reform. S pozicije moči nič več.
4. Šola je najpomembnejši socializator v sodobni, razviti družbi. Ali slovenska šola mlade ustrezno pripravi na razumevanje kompleksnosti moderne družbe? Ali jih nauči kritično razmišljati in ali jih opremi z ustreznimi znanji, da lahko konkurirajo na globalnem trgu dela?
Slovenska šola je kar dobra, to dokazujejo mednarodnem primerjave. To, kar bi si jaz želel, pa je, da poleg tega, da veliko vedo, da se čutijo pripadne, da gradijo identitete, tudi narodno. Včasih se mi zdi, da mladi vse preveč lebdijo izven prostora, v neki namišljeni vesoljnosti, v niču, bi rekel filozof. Na tej točki odpovedujejo po vrsti vsi socializatorji, ki proizvajajo skupen smisel. Mislim, da je to problem postmoderne družbe.
Dejstvo je, da formalni šolski sistem izgublja monopol pri šolanju, ki ga je imel v naši civilizaciji skoraj dve stoletji. Vse bolj na njegovo mesto vstopajo različne oblike priložnostnega in neformalnega učenja. Na njih posamezniki pridobivajo veščine in znanja, ki se jim zdijo pomembne, da izpopolnijo sebe ali pa da so bolj konkurenčni na trgu delovne sile. A šole še ni za pokopat. Močno se je usidrala v moderni družbi. Je edina, ki je obvezna. Tako kot je bila vojska včasih.
Sprašujete, ali šola mlade dovolj ustrezno opremi, da so uspešni. To je večno vprašanje in odgovori niso vselej enaki. So šolski sistemi, na primer na srednji ravni, ki so usmerjeni k temu, da udeleženca opremijo z bolj s specifičnim znanjem, s čimer omogočijo lažji vstop na trg dela – gre ta t.i. nemški dualni model, in so sistemi, ki dajejo prednost bolj splošnim kompetencam. V tem sistemu imajo mladi v začetku nekaj težav z iskanjem službe, a so bolj usposobljeni še za druga dela. Tu vmes je treba najti kompromis, pravzaprav ga je treba nenehno iskati.
Enko velja za univerzo, ki je slabši del slovenske šole.
5. Če velja, da daje trdnost in gotovost posamezniku v družbi splošno uveljavljen sistem vrednot, vrednote so pač jedro kulture, za katere vrednote vzgaja ali bi morala vzgajati slovenska šola?
Znano je, da je človekov mentalni software na začetku prazen, in da se med drugim napolni tudi z vrednotnim sistemom. Najtemeljiteje v pristnem družinskem okolju. Potem so tu še vrstniki. Vrednote kot jedro kulture, kot pravilno ugotavljate, si posameznik najbolj prisvoji s primarno socializacijo. Vsi ostali sodobni dejavniki, kot so šola, internet, mediji itd. imajo pri tem sekundarno vlogo, a ne zanemarljivo, morda celo vedno večjo.
Šola mora posamezniku stati ob strani, ne sme mu ponujati kontra-vrednot, kot jih posameznik prinese od doma. Kulturno okolje mora dopolnjevati.
Šola torej tudi vzgaja, ne more pa popolnoma nadomestiti doma, družine. Vrednote, ki jih slovenska šola posreduje, so zapisane celo v krovne šolske zakone, predvsem v ZOFVI in ZOŠ. V mojem mandatu smo med temeljne cilje med drugim dodali vzgajanje in izobraževanje za dejavno vključevanje v demokratično družbo, ter razvijanje zavesti o državni pripadnosti in narodni identiteti. Morda bi se kdo lotil analize, kakšna je bila konceptualna razlika med menoj in ministrom Gabrom. Sedanji minister Lukšič pri razvijanju slovenskega šolskega sistema ne predstavlja nobene dodane vrednosti. V zgodovino bo zapisan kot rušitelj, ne graditelj.
6. Glede na to, da je politika sistem upravljanja javnih zadev, kako bi kot nekdanji dolgoletni podpredsednik ene od dveh največjih in najvplivnejših parlamentarnih strank komentirali usihajoč interes mladih za politiko, še posebej za aktivno, strankarsko politiko. Ali to nezanimanje za politiko pomeni, da slovenske politične stranke ne znajo ustrezno nagovoriti mladih ali pa si tega morda celo ne želijo?
Mladim primanjkuje tovrstnih kompetenc. Pred drugo svetovno vojno smo imeli Slovenci zelo razgibano politično življenje in precej razvejan sistem politične inkulturacije mladih, če smem to tako poimenovati. Tako socialisti, pa tudi liberalci, predvsem pa v ljudski stranki so imeli svoje študijske dneve, poletne šole in druge oblike internega izobraževanja. Danes je tega zelo malo. Nekoč krščanski demokrati, danes pa ima lasten izobraževalni sistem le SDS, in sicer dve šoli, akademijo Jožeta Pučnika in Novo politiko, kjer tisti, ki vstopajo v svet politike, dobijo vsaj osnova znanja in potrebne veščine. Levica tega nima. Lahko bi rekli, da ga niti ne potrebuje, glede na to, da za vzgojo svojih kadrov uporablja kar javne ustanove, npr. FDV, kjer je, mimogrede, ideološka podoba te institucije je slabša kot je bila v osemdesetih.
Politične stranke družijo le manjši del politično aktivnih. Tudi pojem in pojav strank kot sestavni del demokracije se pri nas in še v drugih postkomunističnih državah še ni dovolj prijel. Stranke imajo nizek ugled. Zdi se, da bolj vžge lista, katere lastnik je kak guru ali tajkun. Vse to so simptomi demokratične kontra-kulture.
Težko je odgovoriti, ali stranke ne znajo ali ne zmorejo vsrkati vsega potenciala mlade generacije. Strankarski podmladki včasih niso dovolj avtonomni, slepo sledijo centralam, in morda zato niso dovolj privlačni za večino mlade populacije.
Predvsem pa je predpogoj, da družba razvija okoliščine in kanale za vpliv mladih in za njihov angažma v politiki. Poznam razmere v Evropi, ki niso dosti boljše kot pri nas. Sicer pa se moramo zavedati, da so stranke le ena od učnih poti za dejaven vstop v politiko. Biti sposoben za družbeno participacijo je celo eden od ključnih kompetenc, ki bi jih naj razvijal šolski sistem, potrjen na ravni EOCD in EU.
7. Ko ste imeli vi dvajset let, se je v Sloveniji začel proces demokratizacije družbenega sistema, za katerega se je takrat še zdelo, bo večno trajal. Sledila so politično in družbeno izjemno burna leta, ki pa so izhajala iz pozitivne, optimistične vizije družbe. Danes je optimizma zelo malo. Kje bi razloge zanj lahko videle današnje mlade generacije ?
Osemdeseta so zaznamovala slabo gospodarsko in socialno stanje, a so bila po vsebini precej podobna tridesetim prejšnjega stoletja. Vse je bilo odprto, veliko je bilo politične domišljije, velike zgodbe so se bližale. Pihal je nov veter, kar je ljudi zmotiviralo, da so postali bolj aktivni. Poleg uradnih političnih organizacij se je odpiral nov prostor za delovanje, najprej v novih družbenih gibanjih, potem pa še neodvisnih političnih zvezah. Temu se reče obdobje liberalizacije. Takrat je bilo lažje mobilizirati 10.000 ljudi za demonstracije kot danes.
Morda so vse velike in lepe zgodbe posvojile starejše generacije, ki so doživele in izpeljale demokratizacijo, osamosvojitev, evroatlantsko integracijo, vodenje EU. Kdo od mladih bi lahko vprašal, kaj nam sploh še ostane, saj so vse pesmi že napisane.
Slovenci smo se postavili na noge; sedaj moramo še obstati. Ta faza ne bo nič lažja. V prihodnosti bomo potrebovali visoko kompetentne politične elite, ki nas bodo vodile skozi nevarne čeri globalizacije in eu integracije. Nisem pesimist, že danes je veliko mladih, v vseh pomembnejših strankah, ki precej obetajo. Le več kisika potrebujejo pri svojem delu. Menjava generacij bo prinesla tudi boljše odnose v slovensko politiko.