Nahajate se tukaj

POROČILO o kmetijstvu na območjih z naravnimi omejitvami: poseben pregled (2009/2156(INI))

Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja

Poročevalec: Herbert Dorfmann

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o kmetijstvu na območjih z naravnimi omejitvami: poseben pregled

(2009/2156(INI))

Evropski parlament,

–    ob upoštevanju člena 39 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–    ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Boljšemu usmerjanju pomoči kmetom na območjih z naravnimi omejitvami naproti KOM(2009)0161,

–    ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 17. decembra 2009 o sporočilu Komisije,

–    ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–    ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja in mnenja Odbora za regionalni razvoj (A7‑0056/2010),

A.  ker je s 54 odstotki več kot polovica kmetijskih zemljišč v EU uvrščenih med območja z omejenimi možnostmi,

B.  ker so vse države članice določile območja z omejenimi možnostmi, vendar v različnem obsegu,

C.  ker predstavljajo gorske regije (vključno z arktičnimi regijami severno od 62. vzporednika, ki so izenačene z gorskimi regijami) približno 16 % kmetijskih zemljišč, vendar je več kot 35 % kmetijskih zemljišč uvrščenih med tako imenovana „vmesna območja z omejenimi možnostmi”,

D.  ker so države članice ta „vmesna območja z omejenimi možnostmi” določile na podlagi veliko različnih meril, kar lahko po mnenju Evropskega računskega sodišča[1] privede do neenake obravnave,

E.   ker le majhen del kmetij na teh območjih prejema nadomestila, višina teh izplačil pa se med državami članicami bistveno razlikuje[2],

F.   ker za gorska območja in območja s posebnimi omejitvami, ki so bila opredeljena v skladu s členom 50(2) (gorska območja) oz. členom 50(3)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželje (EKSRP), veljajo jasna in nesporna merila, tako da Evropsko računsko sodišče ni kritiziralo določitve teh območij niti o tem ne govori sedanje sporočilo Komisije,

G.  ker so zaradi posebnih razmer v najbolj oddaljenih regijah potrebni posebni načini obravnave,

H.  ker je podpora za območja z omejenimi možnostmi bistveni del tako imenovanega drugega stebra skupne kmetijske politike, torej politike za razvoj podeželja, tako da v središču razprave ne smejo biti niti regionalnopolitični cilji niti vprašanje prerazporeditve sredstev Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja,

I.    ker je bila z reformo zakonodaje o podpori območjem z omejenimi možnostmi in s sprejetjem Uredbe (ES) št. 1698/2005 odpravljena prej obstoječa kategorija „vmesnih območij z omejenimi možnostmi”, upravičena območja pa so bila opredeljena kot „območja s pomembnimi naravnimi omejitvami”,

J.    ker se socialno-ekonomskih meril ne sme več uporabljati kot glavna merila za razmejevanje območij z „naravnimi omejitvami” , kot so jih nekatere države članice uporabljale pred reformo leta 2005, vendar se ta merila lahko še naprej uporabljajo za opredelitev območij „s posebnimi omejitvami”, ki prejemajo podporo v skladu s členom 50(3)(b) Uredbe (ES) št. 1698/2005,

K.  ker imajo države članice pri oblikovanju nacionalnih in regionalnih programov za razvoj podeželja veliko manevrskega prostora, da predložijo uravnotežen sveženj ukrepov, prilagojen njihovim specifičnim regionalnim razmeram, in ker so države članice v programih dolžne predložiti ustrezne ukrepe za svoje regije z omejenimi možnostmi,

L.   ker se lahko izkaže, da predlaganih osem biofizikalnih meril ne bo zadostovalo in predlagana mejna vrednost 66 % površine ne bo vedno primerna za ugotavljanje dejanskih omejitev ob hkratnem upoštevanju velike raznolikosti podeželja EU; ker so gojene kulture ter kombinacija tipov in vlažnosti tal ter podnebja tudi pomembni dejavniki za ugotavljanje dejanskih omejitev na danem območju,

1.   poudarja pomen ustreznih nadomestil za območja z omejenimi možnostmi, ki so nujna za zagotavljanje pomembnih javnih dobrin, kot je ohranjanje obdelovanja zemljišč in kulturne krajine v teh regijah; poudarja, da so ravno območja z omejenimi možnostmi pogosto velikega pomena za kulturno krajino, ohranjanje biotske raznovrstnosti in koristi za okolje ter zaposlenosti na podeželju in vitalnosti podeželskih skupnosti;

2.   se zaveda, da imajo območja z omejenimi možnostmi zaradi svojega edinstvenega položaja pomembno vlogo pri zagotavljanju okoljskih koristi in ohranjanju pokrajine ter poudarja, da bi morala biti sredstva iz tega ukrepa usmerjena k doseganju teh ciljev;

3.   poudarja, da člen 158 Pogodbe ES o kohezijski politiki, kot je spremenjen v Lizbonski pogodbi, posveča posebno pozornost regijam z naravnimi omejitvami; poziva Komisijo, naj pripravi celostno strategijo za odpravo razlik med državami članicami pri obravnavi teh področij in za spodbujanje enotne strategije, ki upošteva posamezne nacionalne in regionalne posebnosti;

4.   poudarja, da je namen podpore za območja z omejenimi možnostmi ravno ta, da se za vse področje trajno zagotovi učinkovita in večfunkcionalna oblika kmetijstva in tako ohrani podeželje kot bistven gospodarski in življenjski prostor.

5.   poudarja, da gospodarjenje na območjih z omejenimi možnostmi ni potrebno le zaradi pridelave kakovostnih živil, ampak prispeva tudi k splošnemu gospodarskemu razvoju, izboljšanju kakovosti življenja ter demografski in socialni stabilnosti na teh območjih;

6.   v tem smislu poziva Komisijo, naj upošteva tudi socialni vpliv nove razvrstitve območij z naravnimi omejitvami;

7.   opozarja, da za nadomestila za regije z omejenimi možnostmi za razliko od kmetijsko-okoljskih ukrepov ne bi smeli veljati posebni dodatni pogoji glede načina obdelovanja zemlje, ki bi presegali zahteve navzkrižne skladnosti; opozarja, da mora shema nadomestil za območja z omejenimi možnostmi načeloma ponujati nadomestila kmetom, ki obdelujejo tudi zemljišča z znatnimi naravnimi omejitvami, vendar se jim ta vložek na trgu kot takšnem ne povrne;

8.   poudarja pa, da morajo biti nadomestila za območja z omejenimi možnostmi vezana na aktivno obdelovanje zemlje, tj. na proizvodnjo hrane ali dejavnosti, ki so z njo tesno povezane;

9.   meni, da bi bilo osem biofizikalnih meril, ki jih je predlagala Komisija, načeloma lahko do neke mere ustreznih za razmejevanje območij z naravnimi omejitvami; vendar poudarja, da jih ni mogoče v vseh primerih uporabiti za objektivno razmejitev teh območij;

10. vendar ugotavlja, da zgolj in samo biofizikalna merila mogoče ne bodo primerna za vsa območja v Evropi in bi lahko privedla do neželenih posledic glede upravičenosti posameznih področij; zato priporoča, da se ponovno na povsem objektivni osnovi preučijo socialno-ekonomska merila, kot so oddaljenost od trgov, pomanjkanje storitev in odseljevanje;

11. poziva Komisijo, naj upošteva vsa stališča o opredelitvi območij z naravnimi omejitvami, ki so bila izražena med posvetovanjem z državami članicami, regionalnimi in lokalnimi oblastmi ter kmetijskimi organizacijami;

12. zlasti bi se z vključitvijo zemljepisnega merila „izoliranost“ upoštevale posebne naravne omejitve, ki izhajajo iz oddaljenosti od trga, odročnosti in omejenega dostopa do storitev;

13. meni, da je treba ponovno opredeliti merilo za ravnovesje vlažnosti tal tako, da se upoštevajo različni kmetijski in podnebni pogoji v različnih državah članicah Unije;

14. za priznavanje omejenih možnosti rabe vlažnih tal, ki jih ni mogoče obdelovati, bi vključitev merila „dni za obdelavo tal“ omogočila, da se upošteva medsebojni vpliv vrste tal in podnebja (da pride na primer težavnost primorskega podnebja ustrezno do izraza);

15. zato poziva Komisijo, naj nadaljuje z raziskavami in analizami za vključitev morebitnih dodatnih meril v novo shemo nadomestil za območja z omejenimi možnostmi, da bodo njeni predlogi še bolj prilagojeni praktičnim težavam kmetov in bo oblikovala celovit skupek meril, ki bodo dolgoročno primerna;

16. vendar poudarja, da je za uporabo teh meril in določitev stvarnih mejnih vrednosti v praksi nujno potrebno, da imajo države članice in regije na voljo potrebne in glede na naravno okolje dovolj natančne biofizikalne podatke; zato podpira praktični test predlaganih meril, ki ga je uvedla Komisija; poziva, naj se podrobni zemljevidi, ki jih morajo predložiti države članice, po potrebi uporabijo za to, da se mejne vrednosti meril, ki opredeljujejo območja z naravnimi omejitvami, in predlagana mejna vrednost 66 % na nacionalni ali regionalni ravni prilagodijo dejanskemu stanju v naravnem okolju;

17. zlasti poudarja, da se lahko kumulativna uporaba sprejetih meril izkaže kot nujna za obravnavo medsebojnega vpliva več dejavnikov; tako bi se lahko območja z omejenimi možnostmi, ki imajo dve ali več naravnih omejitev, opredelila kot taka območja, tudi če glede na posamezna merila ne bi bila tako razvrščena;

18. poudarja, da je mogoče končno mnenje o izbrani osnovni teritorialni enoti ter merilih in mejnih vrednosti, ki jih je predlagala Komisija, podati šele, ko bodo na voljo podrobni zemljevidi, ki jih bodo izdelale države članice; poudarja, da je treba mejno vrednost 66% ter mejne vrednosti, ki jih določajo sama merila, jemati z rezervo, dokler ni rezultatov takšne simulacije, in jih bo mogoče objektivno in ustrezno prilagoditi šele, ko bodo na voljo nacionalni zemljevidi; zato poziva Komisijo, naj nemudoma preveri rezultate kartiranja in na tej osnovi čim prej oblikuje podrobno sporočilo za Evropski parlament in Svet o razmejitvi območij z naravnimi omejitvami;

19. poudarja, da je treba takrat, ko bo izdelan končni zemljevid vmesnih območij z omejenimi možnostmi, upoštevati tudi objektivna nacionalna merila, s čimer se bo omogočilo prilagajanje opredelitve teh območij različnim značilnostim posamezne države; meni, da bi morala biti ta prilagoditev pregledna;

20. meni, da je treba do neke mere prostovoljno in na nacionalni ravni podrobneje prilagoditi merila za podporo območjem z naravnimi omejitvami, da bi se bilo mogoče ustrezno odzvati na posebne geografske razmere, kjer so bile naravne omejitve odpravljene s človekovimi posegi; vendar poudarja, da je treba takrat, ko se kakovost zemljišč izboljša, upoštevati tudi breme stalnih stroškov vzdrževanja, kot so izsuševanje in namakanje; predlaga, naj se pri tem uporabijo tudi podatki o kmetijah (na primer o njihovih dohodkih in produktivnosti tal); poudarja pa, da morajo o podrobni prilagoditvi meril, ki naj se uveljavijo, odločati države članice, saj so mnoge že razvile ustrezen in primeren sistem razlikovanja, ki ga je treba ohraniti;

21. meni, da bi se lahko z novimi merili izključila nekatera območja z naravnimi omejitvami, ki so trenutno upravičena do podpore; poudarja, da je treba določiti primerno prehodno obdobje, da bi se lahko zadevne regije prilagodile novim razmeram;

22. poudarja, da območij, ki so premostila naravne omejitve zemlje s tehnikami kmetovanja, ne bi bilo treba dokončno izvzeti, zlasti če imajo še vedno nizek kmetijski prihodek ali izjemno malo proizvodnih alternativ, ter poziva Komisijo, naj tem območjem zagotovi gladek prehod;

23. poziva, naj tehnični postopki za premagovanje naravnih omejitev ne upoštevajo le kratkoročnih prednosti, ampak naj se jih preveri tudi na podlagi trajnostne presoje vpliva;

24. poudarja odgovornost držav članic pri nepristranskem določanju območij z naravnimi omejitvami ter pri oblikovanju uravnoteženih programov za razvoj podeželja; poudarja potrebo po partnerstvu z regionalnimi in lokalnimi organi v tem procesu; hkrati poudarja, da mora biti Komisija obveščena o nacionalnih ali regionalnih odločitvah in jih mora potrditi;

25. poudarja, da je reforma o določenih območjih z naravnimi omejitvami bistven del prihodnjega razvoja skupne kmetijske politike Evropske unije;

26. poziva Komisijo, naj v enem letu oblikuje posebno zakonodajno besedilo o kmetijstvu na območjih z naravnimi omejitvami;

27. poziva, naj revizija sheme pomoči kmetom na območjih z omejenimi možnostmi poteka skupaj s splošno razpravo o reformi SKP, s čimer bi zagotovili skladnost pri oblikovanju nove sheme za podporo kmetom, zlasti v zvezi z enotnim plačilom;

28. se zaveda posledic, ki bi jih lahko imela ponovna opredelitev vmesnih območij z omejenimi možnostmi za oblikovanje pomoči iz skupne kmetijske politike, zato poziva Komisijo, naj upošteva vsa mnenja, ki so jih na javnem posvetovanju izrazile zadevne države članice ter regionalni in lokalni organi;

29. zahteva, da se zaščiti evropski proračun za razvoj podeželja in poziva države članice, naj v celoti izkoristijo možnosti sofinanciranja za območja z omejenimi možnostmi, saj je to ena najučinkovitejših in najpomembnejših shem za razvoj podeželja;

30. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ter Odboru regij.


OBRAZLOŽITEV

1. Ozadje

 

Podpora za podeželske regije z omejenimi možnostmi je bistveni sestavni del tako imenovanega drugega stebra skupne kmetijske politike, politike za razvoj podeželja. Države članice so več kot polovico kmetijskih zemljišč uvrstile med območja z omejenimi možnostmi. Pri tem predstavljajo gorske regije (vključno z arktičnimi regijami severno od 62. vzporednika, ki so zaradi podnebnih razmer izenačene z gorskimi regijami) 16 % zemljišč. Največji delež pa z več kot 35 % predstavljajo regije z drugimi, večinoma naravnimi omejitvami.

 

Ta razlika nastane zaradi določb zakonodajnega okvira: Uredba (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja v okviru osi 2 državam članicam omogoča (izboljšanje okolja in podeželja) „plačila zaradi omejenih možnosti na gorskih območjih in plačila za druga območja z omejenimi možnostmi”. Plačila morajo „v okviru neprekinjene uporabe kmetijskih zemljišč prispevati k ohranjanju podeželja ter ohranjanju in spodbujanju sistemov sonaravnega kmetovanja”.

 

Člen 36 Uredbe (ES) št. 1698/2005 določa "ukrepe, ki so namenjeni trajnostni rabi kmetijskih zemljišč", zlasti:

"i) plačila kmetom zaradi omejenih možnosti na gorskih območjih;

ii) plačila kmetom na območjih z omejenimi možnostmi, ki niso gorska območja (...)."

 

Člen 37 natančneje določa, da so „plačila namenjena povračilu kmetovih dodatnih stroškov in izpada dohodka, ki so posledica kmetijske pridelave na zadevnem območju,” ter so vezana na obvezo kmetov, da bodo „nadaljevali kmetijsko dejavnost še najmanj pet let po prvem plačilu.”

 

Člen 50 uredbe natančneje določa merila za upravičena območja. Za gorska območja je značilno, „da obstajajo znatne omejitve možnosti rabe zemljišč in so stroški del opazno večji" zaradi:

  1. krajše rastne sezone zaradi nadmorske višine,
  2. velikega naklona teh območij,
  3. geografske lege severno od 62. vzporednika.

 

V skladu s členom 50(3) so druga območja z omejenimi možnostmi:

a) če se prištevajo k območjem s pomembnimi naravnimi omejitvami, kot so nizka proizvodna sposobnost tal ali slabe podnebne razmere, kjer je ohranjanje ekstenzivnega kmetijstva pomembno za upravljanje zemljišč; ali

b) če se prištevajo k območjem s posebnimi omejitvami in je na njih treba nadaljevati z upravljanjem z zemljišči, da bi ohranili ali izboljšali okolje, vzdrževali podeželje in ohranili turistični potencial območij ali da bi zaščitili obalo.

 

Z reformo zakonodaje o podpori za območja z omejenimi možnostmi in z Uredbo (ES) št. 1698/2005 so bila odpravljena prej obstoječa „vmesna območja z omejenimi možnostmi”, ki jih je kritiziralo Računsko sodišče. Od takrat za razmejevanje območij z „naravnimi omejitvami” ni več mogoče uporabljati socialno-ekonomskih meril, ki so jih pred reformo leta 2005 uporabljale nekatere države članice, vendar se ta merila še naprej uporabljajo za določitev območij s „posebnimi omejitvami”.

 

Svet se ob sprejemanju uredbe ni mogel sporazumeti o določitvi natančnejših meril za „naravne omejitve” in je naročil Komisiji, naj pripravi predlog za prihodnji sistem za določanje upravičenih območij.

 

Sedanje sporočilo Komisije se nanaša samo na "druga območja z naravnimi omejitvami" v skladu s členom 50(3)(a). Tako gorska območja in otoki niso obravnavani.

 

2. Posebno poročilo Evropskega računskega sodišča

Evropsko računsko sodišče je leta 2003 objavilo posebno poročilo o podpori za območja z omejenimi možnostmi. V njem je med drugim ugotovilo, da so države članice ta „vmesna območja z omejenimi možnostmi” določile na podlagi veliko različnih meril, ter kritiziralo, da lahko zaradi teh razlik pri določanju upravičenih območij pride do neenake obravnave.

 

Poleg tega je Računsko sodišče kritiziralo, da le majhen del kmetij na teh območjih prejema nadomestila, višina teh izplačil pa se med državami članicami bistveno razlikuje (od 16 EUR/ha v Španiji do 250 EUR/ha na Malti). Tako je Računsko sodišče videlo nevarnost prekomerne kompenzacije ter pozvalo Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z državami članicami pripravi ustreznejši nabor kazalcev za določitev območij z omejenimi možnostmi, s katerim bi zagotovili skladnejše ravnanje in enotno obravnavo upravičencev. 

 

 

3. Sporočilo Komisije

 

Komisija je po posebnem poročilu Računskega sodišča ter reviziji uredbe za razvoj podeželja leta 2005 izvedla vrsto dejavnosti za ovrednotenje dosedanjih meril za razmejevanje ter za natančnejšo opredelitev območij z naravnimi omejitvami.

 

Kmalu je postalo jasno, da je potrebno tesno tehnično sodelovanje z državami članicami, da bi opredelili objektivna, znanstveno utemeljena merila za razmejitev.

Najprej so službe Komisije zadolžile skupno raziskovalno središče, naj izbere niz meril za tla in podnebje, ki bi lahko bil osnova novega sistema za razmejevanje vmesnih območij z omejenimi možnostmi. V ta namen je bila ustanovljena skupina z vrhunskimi strokovnjaki za tla, podnebje in topografijo, njihovo delo pa je usklajevalo skupno raziskovalno središče.

 

Skupina strokovnjakov je opredelila osem meril za tla in podnebje, ki pri prekoračitvi določenih mejnih vrednosti pomenijo resne omejitve za evropsko kmetijstvo: merila za podnebje (dolgotrajne nizke temperature ali velika vročina), fizikalna merila za tla (slabo drenirana tla, kamnita, peščena ali ilovnata tla; malo koreninskega prostora; slana tla) ter območja z zelo neugodnim razmerjem vlage ali velikim naklonom terena

(natančnejši opis osmih biofizikalnih meril je v prilogi k sporočilu[3]).

 

Območje velja za območje s pomembnimi naravnimi omejitvami, če večji del kmetijskega zemljišča (vsaj 66 %) ustreza vsaj enemu merilu z določeno mejno vrednostjo. Po tem predlogu biofizikalna merila niso kumulativna. Kateri koli kazalec zadošča za uvrstitev med upravičena območja, če se značilnosti glede tega merila ugotovijo in na območju izmerijo v ustrezni mejni vrednosti.

Komisija poziva države članice, naj poskusno uporabijo biofizikalna merila na svojem ozemlju ter na podlagi teh simulacij pripravijo natančne zemljevide upravičenih območij.

Poleg tega bi morale države članice po potrebi predlagati podrobno prilagoditev, da bi izključili območja, kjer so naravne omejitve že obvladane (na primer suha tla, ki pa se namakajo).

 

Prvotno naj bi države članice to kartiranje zaključile v šestih mesecih (torej do konca oktobra 2009). Zaradi kompleksnosti simulacij pa je več držav članic že napovedalo, da bodo potrebovale več časa in zaprosilo za podaljšanje roka.

4. Stališče poročevalca

 

Poročevalec meni, da je leta 2005 začeti proces preverjanja meril za uvrstitev območij z omejenimi možnostmi, zlasti posvetovanje pod vodstvom skupnega raziskovalnega središča, uspešno potekal v odprtem duhu, z udeležbo strokovnjakov iz držav članic ter spodbujal sodelovanje.

 

Rezultat tega posvetovanja je dejansko osem biofizikalnih meril za razmejevanje območij z naravnimi omejitvami, ki jih predlaga Komisija.

 

Čeprav so ta merila na prvi pogled morda povsem primerna za razmejevanje območij z naravnimi omejitvami, jih morajo po mnenju poročevalca države članice nujno preizkusiti v praksi. Ni še jasno, ali imajo države članice na voljo potrebne biofizikalne podatke z zadostno natančnostjo glede naravnega okolja. Tako je za morebitno uporabo osmih biofizikalnih meril v prihodnje odločilnega pomena, da države članice izvedejo praktični preizkus kartiranja. Ob pripravi tega poročila je odgovorilo le malo držav članic: večina članic je zaprosila za več časa za izdelavo zemljevidov in Komisija je spremenila predvideni časovni razpored.

Poročevalec si zato pridržuje pravico, da v nadaljevanju parlamentarnega postopka predloži dodatne komentarje, da bi bili v resoluciji Evropskega parlamenta omenjeni tudi rezultati tega kartiranja.

 

Posebno pozornost je treba nameniti vprašanju, ali je treba predlagano poljubno mejno vrednost 66 % obravnavanih zemljišč po praktičnem preizkusu v državah članicah spremeniti navzdol, da bi odražala naravnoprostorsko stvarnost na teh območjih.

 

Po potrebi je treba zagotoviti dovolj prostora za kopičenje različnih dopolnilnih meril in pri tem uporabiti nižjo mejno vrednost za posamezna merila.

 

Že sedaj je jasno, da bo treba podrobno prilagoditi merila za podporo območjem z naravnimi omejitvami, s čimer bi pravilno predstavili dejanske omejitve območij. Tako je na primer jasno, da lahko nekatere kulture, kot so trta in oljke, dajejo posebej dobre in poslovno zanimive rezultate na tleh, ki so neprimerna za poljedelstvo. Države članice morajo imeti možnost prilagoditi podrobnosti, k čemur sodi tudi uporaba poslovnih podatkov (kot je prihodek kmetij).

 

Na splošno je poročevalec odprt za razpravo, a ne v znamenju regionalnih ali nacionalnih interesov pri prerazporeditvi sredstev za podporo Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, o čemer se tukaj sploh ne razpravlja. Nasprotno je treba državam članicam omogočiti pragmatičen pristop v okviru Skupnosti, s katerim bodo lahko ob upoštevanju svojih naravnoprostorskih danosti uporabile objektivna biofizikalna merila v skladu z načelom subsidiarnosti.  Tako bi lahko uresničile svojo odgovornost, da nepristransko določijo območja z naravnimi omejitvami in s tem zagotovijo uravnoteženost svojih regionalnih ali nacionalnih programov za razvoj podeželja. S tem ko Komisija odobri te programe, se zagotovi spoštovanje zakonskega okvira Skupnosti.

 


 

<Date>{24/02/2010}24.2.2010</Date>

MNENJE <CommissionResp>Odbora za regionalni razvoj</CommissionResp>

<CommissionInt>za Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja</CommissionInt>

<Titre>o kmetijstvu na območjih z naravnimi omejitvami: poseben pregled</Titre>

<DocRef>(2009/2156(INI))</DocRef>

Poročevalka: <Depute>Rosa Estaràs Ferragut</Depute>

 

POBUDE

Odbor za regionalni razvoj poziva Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.   poziva Komisijo, naj izdela celostno strategijo za območja z omejenimi možnostmi, prilagojeno lokalnim potrebam, da se zmanjšajo razlike v podpori, ki jih tem območjem nudijo države članice, ter posebno razmejitev območij z naravnimi omejitvami, zlasti glede na prehodna obdobja; priporoča, da se kmete na območjih z omejitvami spodbuja k ustanavljanju združenj za pridobivanje ustreznega financiranja za obdelovanje njihove zemlje in izboljšanje kmetijske proizvodnje;

2.   meni, da je treba pri izdelavi zemljevida območij z omejenimi možnostmi in natančni razmejitvi teh območij državam članicam omogočiti upoštevanje ne le biofizikalnih meril, ampak tudi nekatera družbeno-ekonomska ter merilo upadanja prebivalstva, saj upadanje prebivalstva še poslabšuje naravne omejitve kmetijskih območij ter povečuje kmetijske težave teh regij; prav tako podpira vključitev otoške lege med nacionalna merila za območja z naravnimi omejitvami;

3.    meni, da bi morala območja, ki ne izpolnjujejo vseh osem biofizikalnih meril, ampak kjer vsa merila (čeprav tik pod mejno vrednostjo), ko so združena, predstavljajo znatno omejitev, prav tako šteti za območja z naravnimi omejitvami;

4.    meni, da se zemljevide območij z naravnimi omejitvami lahko izdela na podlagi osmih biofizikalnih meril Skupnosti, združenih s številom objektivnih nacionalnih meril, kar bi omogočilo, da se upoštevajo regionalne in nacionalne danosti vsake države;

5.    meni, da bi zaradi nove ureditve lahko prišlo do prenosa pomoči z enih na druga območja glede na lokalne potrebe; zato poziva, da je treba območjem, ki bodo zaradi nove uredbe izgubila status območja z naravnimi omejitvami, ali kjer bo prišlo do nesorazmerno velike spremembe, zagotoviti dovolj dolgo prehodno obdobje za prilagoditev novim razmeram; meni, da je v tem obdobju treba preveriti biofizikalna merila, ki jih predlaga Komisija, da se ugotovi njihova tehtnost glede na različne ekosisteme in podnebja v Evropski uniji;

6.   poziva Komisijo, naj pri razmejitvi območij z naravnimi omejitvami upošteva vsa mnenja, ki so jih pri javnih posvetovanjih izrazile države, regionalni in lokalni organi ter zadevne skupine kmetov;

7.   se zavzema za to, da bi se pri izdelavi zemljevida območij z naravnimi omejitvami upoštevala objektivna nacionalna merila, na podlagi katerih bo mogoče razmejitev območij prilagoditi nacionalnim in regionalnim značilnostim posamezne države članice v okviru celostne strategije Evropske komisije in v tesni povezavi z lokalnimi kmetijskimi razvojnimi programi;

8.   želi, da se bi pri natančnem razmejevanju območij za območja, ki so z agronomskimi postopki premostila obstoječe naravne ovire, kar velja zlasti za območja z nizkimi prihodki iz kmetijstva ali majhnimi možnostmi za drugačno pridelavo, odločitev o izključitvi sprejela le glede na presojo dolgoročnega vpliva;

9.    poziva Komisijo, naj začne tudi s ponovnim pregledom ureditve za regije, ki se soočajo s posebnimi težavami, saj sedanja razmejitev ne upošteva nekaterih naravnih omejitev za kmetijsko dejavnost, kot so otoška lega ali oddaljene in obrobne lege nekaterih območij Evropske unije;

10.  poziva, naj tehnični postopki za premagovanje naravnih omejitev ne upoštevajo le kratkoročnih prednosti, ampak naj se jih preveri tudi na podlagi trajnostne presoje vpliva;

11.  poudarja, da je treba bolje uskladiti različne politike Skupnosti, zlasti skupno kmetijsko politiko in kohezijske politike, da se jih približa in doseže skladnejši razvoj območij z omejitvami.

 


IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

22.2.2010

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

39

0

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

François Alfonsi, Luís Paulo Alves, Charalampos Angourakis, Catherine Bearder, Jean-Paul Besset, Zuzana Brzobohatá, Alain Cadec, Ricardo Cortés Lastra, Tamás Deutsch, Rosa Estaràs Ferragut, Seán Kelly, Constanze Angela Krehl, Elżbieta Katarzyna Łukacijewska, Ramona Nicole Mănescu, Iosif Matula, Miroslav Mikolášik, Lambert van Nistelrooij, Franz Obermayr, Jan Olbrycht, Wojciech Michał Olejniczak, Markus Pieper, Tomasz Piotr Poręba, Nuno Teixeira, Michael Theurer, Mihailis Tremopulos (Michail Tremopoulos), Viktor Uspaskich, Oldřich Vlasák, Kerstin Westphal, Hermann Winkler, Joachim Zeller,

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Vasilica Viorica Dăncilă, Karin Kadenbach, Heide Rühle, Marie-Thérèse Sanchez-Schmid, Richard Seeber, Peter Simon, László Surján, Evžen Tošenovský, Sabine Verheyen

 

 


IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

16.3.2010

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

38

0

2

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

John Stuart Agnew, Richard Ashworth, Liam Aylward, José Bové, Luis Manuel Capoulas Santos, Vasilica Viorica Dăncilă, Michel Dantin, Albert Deß, Diane Dodds, Herbert Dorfmann, Hynek Fajmon, Lorenzo Fontana, Iratxe García Pérez, Béla Glattfelder, Martin Häusling, Esther Herranz García, Peter Jahr, Elisabeth Jeggle, Jarosław Kalinowski, Elisabeth Köstinger, Giovanni La Via, Stéphane Le Foll, George Lyon, Gabriel Mato Adrover, Mairead McGuinness, Krisztina Morvai, James Nicholson, Rareş-Lucian Niculescu, Wojciech Michał Olejniczak, Georgios Papastamkos, Marit Paulsen, Britta Reimers, Ulrike Rodust, Alfreds Rubiks, Giancarlo Scottà, Czesław Adam Siekierski, Alyn Smith, Csaba Sándor Tabajdi, Marc Tarabella

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Luís Paulo Alves, Spyros Danellis, Jean-Paul Gauzès, Astrid Lulling, Véronique Mathieu, Jacek Włosowicz

 




[1] Evropsko računsko sodišče: Posebno poročilo št. 4/2003, UL C 151, 27. 6. 2003.

[2] Od 16 EUR/ha v Španiji do 250 EUR/ha na Malti