V torek, 29. oktobra 2019, je v Frančiškanski cerkvi potekala pogrebna sveta maša, na kateri so se zbrani še zadnjič poklonili v slovo Davidu Tasiću, neutrudnemu borcu za svobodo, pravičnost in samostojno Slovenijo.
David Tasić je s svojim življenjem in delovanjem zapustil trajen pečat v našem narodu.
Po zaključeni sveti maši, ki jo je vodil upokojeni nadškof dr. Anton Stres, je zbrane in pokojnega Davida Tasića nagovoril tudi evropski poslanec dr. Milan Zver v imenu predsednika Slovenske demokratske stranke Janeza Janše. Njegov govor objavljamo v celoti.
Dragi David,
Najin skupni prijatelj, Janez, me je zaprosil, da ob tem slovesu spregovorim nekaj besed in izrečem iskreno sožalje družini, ki si jo imel nadvse rad! Iskreno in globoko sožalje! Vsi čutimo in vemo, da nas mnogo prezgodaj zapuščaš; a ne popolnoma, saj si s svojim človeškim odnosom stkal trdne in večne vezi z ljudmi, ki Te imamo radi.
Igralka in pesnica Mila Kačič je o tem pisala:
»Ni smrt tisto, kar nas loči
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše.
Brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas.«
Da, stkane vezi so močnejše od smrti.
Davida si preprosto moral imeti rad, ga spoštovati. Spoznal sem ga v drugi polovici osemdesetih, tako kot mnogi od Vas, ki smo brali njegove pronicljive zapise, zlasti o tabu temah tistega časa. Ko si govoril z njim, te je pozorno poslušal, ko je sam spregovoril, si moral prisluhniti. Kajti bil je redkobeseden in vselej osredotočen na bistvo. Ni tekmoval s sogovornikom, še manj te je hotel prepričati v svoj prav. Spoštoval je mnenje drugega, četudi ni bilo enako njegovemu in s tem izkazoval svojo veličino. Naj v tem božjem hramu izrečem misel, ki bi v tem okolju morda nekoč še veljala za heretično: David je poosebljenje liberalnega duha v najboljšem pomenu te besede – morda v Prešernovem smislu. Bil je svobodomiseln in strpen; lastnik kreposti, ki počasi spet izginjajo iz vsakdanje govorice in omike. Taki, kot je bil on, bi morali biti vsi, ki imamo opraviti z javno besedo.
Tvoje besede, David, so imele vselej zelo jasno sporočilno in viharno moč, ko je šlo za vprašanje pravice ali krivice: v osemdesetih letih ali zadnja leta, vseeno kdaj, Tvoj refleks je bil vselej isti: postaviti se v bran vsakemu, ki se mu je godila krivica.
Nisi se hotel postavljati, biti v prvi vrsti. Dajal si videz, da si nad vsakodnevno mantro, nad cepitvami v narodu, nad političnimi in drugimi doktrinami; a bil si na strani konkretnega človeka, ki ga zaznamuje svoboden duh.
V neomajni veri v večnost dobrega, ki Te je krasila, naj spregovori Tvoj rojak, pesnik Alojz Gradnik, »sin goriških Brd«, ki je v svoji pesniški zbirki, leta 1938, oznanil:
»O, kadar vse luči ugasnejo – Ti boš še svit,
In ko vsi studenci usahnejo – Tvoj bo še živ!«
Dragi David, Tvoje misli in dejanja bodo naši večni studenci v iskanju žive vode dobrote, poguma, vztrajnosti in plemenitosti, ki so zaznamovale Tvoj življenjski kredo. Počivaj v miru, dragi David!
