Zdi se, da se v vseh državah članicah Evropske unije na tak ali drugačen način ukvarjamo z vprašanjem svobode in pluralnosti medijev. Predvsem obstaja velika zaskrbljenost povsod po Evropi zaradi vse večje politizacije medijev ter pomanjkanja preglednosti lastništva medijev in dodeljevanja državnih oglaševalskih sredstev ponudnikom medijskih storitev. Slovenija je pri tem še posebej problematična, zaradi ideološko skorajda povsem enostranske (leve) medijske krajine, ki se izkazuje predvsem v vsakodnevnih informativnih oddajah.
Vsaj nek odgovor na naraščajočo zaskrbljenost glede stanja na medijskem področju ponuja evropski akt o svobodi medijev (EMFA), ki vzpostavlja skupni okvir za medijske storitve na notranjem trgu EU ter uvaja ukrepe za zaščito novinarjev in ponudnikov medijskih storitev pred političnim vmešavanjem.
Sam si močno želim, da bo predlagan akt prispeval k izboljšanju pluralnosti in svobode medijev, ne samo v EU, ampak tudi v Sloveniji. Obenem pa moram ostro obsoditi dvojna merila, ki jih ima EU v primeru Slovenije, kjer brez težav spregledajo probleme s pluralnostjo medijev in popolno politično podreditvijo RTV Slovenija, pri kateri je tovarišijsko sodelovala celo evropska komisarka za transparentnost Vera Jourova, ko je obiskala ustavno sodišče ravno v času odločanja o ustavnosti novele zakona o RTV.
Komisarka, zadolžena za transparentnost, se tudi že več kot neverjetnih pet mesecev z različnimi birokratskimi manevri izogiba objavi podrobnosti o svojem obisku v Sloveniji, za katerega dobršen del javnosti meni, da je šlo za nedopustni intervencionizem v proces odločanja ustavnega sodišča, ki je pripeljal do popolnega političnega prevzema RTV Slovenija. Za to, da se dokončno razjasni vloga komisarke, pa tudi, da pridemo do odgovorov na vrsto vprašanj, ki so pomembna navsezadnje tudi za ustrezno delovanje EU, se nameravam obrniti tako na evropskega ombudsmana kot tudi na evropsko sodišče.
Ta borba za resnico in pravico je prav na področju medijev še kako potrebna, saj si želimo Evrope, ki ne ogroža suverenosti držav, predvsem pa ne posega v posamične procese v državah članicah na podlagi dvojnih meril, politične pripadnosti in/ali všečnosti.