Ruski predsednik Vladimir Putin je z obiskom premiera Dmitrija Medvedjeva v Ljubljani dosegel pomembno diplomatsko etapno zmago, saj je začasno prebil blokado, ki ga je doletela v zadnjem letu.
Sprejete sankcije s strani Zahoda, ker Rusija krši mednarodno pravo in ozemeljsko celovitost sosednjih držav, so pripeljale Putina v nezavidljiv položaj. Postal je izoliran, domala »persona non grata«, saj se ga - razen njegovega obiska v Italiji (Expo) - že nekaj časa izogibajo vsi pomembnejši zahodni voditelji. Toda znano je, da se Vladimir Putin ne sprijazni z realnimi dejstvi, ne ublaži odnosov, ko gre predaleč, ampak je pripravljen iti preko njih ter svoje načrte uveljaviti z njegovimi »argumenti«, kot so vojska, jedrsko orožje, tajne službe, »črne liste« nezaželenih politikov, agitprop...
Po drugi strani je Zahod zoper Putinov režim sprejel dokaj »mehko« obliko soočenja. Izogiba se vsemu, kar bi dišalo po obnovitvi hladne vojne, ki bi Putinu pri zatiranju opozicije in nasploh v notranje političnih razmerah celo koristila. A relativno enoten »gospodarski« odgovor Zahoda je Putinov režim vseeno močno načel. Ne Brics ne druge države namreč ne morejo enakovredno nadomestiti partnerskega odnosa, ki ga je nekoč imel z Evropsko unijo. Zato je Putin začel še eno propagandno ofenzivo po Evropi z jasnim ciljem: Ukinite sankcije!
Odločil se je, da njegov predsednik vlade to neposredno naznani evropski javnosti. Nikjer drugje v Evropski uniji ni mogoče tega storiti, razen v Sloveniji, ki jo v zvezi Nato neslavno označujejo za najbolj prorusko članico.
Zakulisnih podrobnosti, kako je prišlo do tega obiska, ne poznam. Zagotovo obstajajo razlogi, ki jih poznata MZZ in Sova. Toda težko si predstavljam, da bi Estonija, Latvija, Litva, Slovaška, Poljska ali kdo drug v EU v tem času, ko so sankcije v teku, povabil ruskega premiera na obisk, na katerem dobi priložnost, da okrca EU. V prihodnjih dneh in tednih bo jasno, kako bodo na to reagirali najbolj odgovorni: od Mogherinijeve ne pričakujem preveč, od Tuska in Junckerja pa. Američani so ob tej zgodbi zapisali, da je Slovenija sicer suverena država, a dodali, da je treba vseeno paziti, kakšna sporočila dajejo članice EU in Nata s svojo diplomatsko dejavnostjo. In kakšno je slovensko sporočilo?
Če je domača javnost razumela ta obisk predvsem kot pietetno dejanje (ruska kapelica na Vršiču), se da s tem tudi »preživeti«, a težko bo ostati brez pojasnil za tujo javnost, zakaj dogodek ni bil organiziran na nižji, diplomatski ravni in zakaj so morali rusko delegacijo sprejeti najvišji državni predstavniki. Še več, slovenska delegacija je z rusko uradno odprla bilateralni dialog o najbolj žgočih vprašanjih med EU in Rusko federacijo – o ukrajinski krizi in gospodarskih sankcijah – kar je milo rečeno ta trenutek nedostojno. A to še ni vse: sodeč po prvih medijskih sporočilih se je slovenska stran strinjala, da gospodarske sankcije škodijo obema stranema in tako posredno obsodila skupni ukrep zahoda ter vsaj v tej točki prestopila na stran Rusije. Vsem v EU je jasno, zakaj so bile sankcije uvedene, le slovenski politični in državni vrh zamenjuje vzroke in posledice.
Sodeč po vse bolj izrazitem »Janukovičevem« slogu slovenske zunanje politike se postavlja vprašanje, kako daleč si bodo drznili iti tisti, ki spreminjajo Slovenijo - z referendumskim izidom »blagoslovljeno« članico EU in Nata - v Putinovo oazo v osrčju Evrope! Ocenjujmo dejstva in bodimo oprezni.