Papež Frančišek je v Evropskem parlamentu zelo pozitivno presenetil predvsem s svojo neposrednostjo. Ni sadil rožic, povsem odkrito je govoril o težavah človeštva in civilizacijskih pridobitvah. S svojimi posredovanimi sporočili je dosegel, da o nekaterih elementarnih zadevah, ki zadevajo naša življenja, ponovno in globje razmišljamo.
Pomenljivo je, da je spregovoril tudi o političnih razmerah, predvsem o odgovornostih. V okviru tega je na nas položil odgovornost za ohranjanje demokracije. Ob tem je opozoril, da pretirana unifikacija lahko prizadene vitalnost demokracije, ki jo je potrebno razumeti v kontekstu subsidiarnosti. Vzdrževati je potrebno dinamiko med enotnostjo in partikularnostjo.
Ohranjanje vitalnosti demokracije v Evropi zahteva tudi izogibanje pretirani globalizaciji, diktatu relativizma, ahistoričnega fundamentalizma, velikega kapitala itd. Ne omenja posamičnih ekstermističnih ideologij in praks, pa vendar je njegovo svarilo pred njimi povsem jasno.
Glavna naloga v tem zgodovinskem trenutku je, da demokracija preživi. To je eden od izzivov, ki ga pred vas postavlja zgodovina, je papež nagovoril evropske poslance.
Postavlja se zanimivo vprašanje, zakaj takšno dramatiziranje demokratične klime v Evropi? Jasno je, da gre za papeža, ki ni Evropejec in še manj evropocentrist, in je kot tak sposoben pogledati na Evropo od zunaj, neprizadeto in bolj jasno. Očitno je, da je tudi on opazil znamenja časa, ki ob 25 leti padca berlinskega zidu (parlamentarni) demokraciji niso naklonjena. Tudi raziskave kažejo, da se demokratična klima slabša. Za te poudarke smo lahko njegovi svetosti hvaležni.