Izjava za javnost glede točke januarskega plenarnega zasedanja: Nujno potrebno izvrševanje akta o digitalnih storitvah za zaščito demokracije na platformah družbenih medijev, tudi pred tujim vmešavanjem in pristranskimi algoritmi.
„Podpiram napoved Marka Zuckerberga, da bo Meta končala s cenzuro na svojih platformah, in prav tako pozdravljam podobne ukrepe Elona Muska na platformi X. Svoboda govora je temeljna vrednota naše demokracije, ki jo moramo braniti pred vsakim poskusom omejevanja, bodisi z algoritmi bodisi z zunanjim vmešavanjem.
Na podlagi vpogleda v interno dokumentacijo Vere Jourove, ki sem jo pridobil od Evropske komisije, izhaja, da je portal Oštro z Anuško Delić pogodbeni cenzor oz t.i. "preverjevalec dejstev" Evropske komisije za platformo Facebook v Sloveniji. Gre za ekstremno ideološko obarvan medij, ki posega v svobodno razpravo in služi specifičnim političnim interesom. To je jasen primer, kako se cenzura izvaja na nacionalni ravni z neposredno podporo evropskih institucij.
Namesto razprave o tem, kako bi prisilili ameriške tehnološke velikane v nadaljevanje politične cenzure, bi morali danes govoriti o tem, kako bomo raziskali in sankcionirali pretekle primere cenzure, ki jih je Mark Zuckerberg že priznal. Demokracija temelji na svobodni in odprti razpravi, in prav to je naše ključno poslanstvo.“
Obrazložitev:
Nahajamo se med dvema ciklonoma, ki ju vse bolj čutimo. Prvega predstavlja poskus Bruslja, da močno regulira medijski prostor. In zdelo se je že, da temu ne bo mogoče ubežati. Pravno podlago predstavljata zloglasna DSA (Digital Services Act, Zakon o digitalnih storitvah), ki je začel veljati novembra 2022, katerega cilji naj bi bili poštenost, zaupanje, varnost in preglednost digitalnega okolja, ter lani sprejet MFA (Media Freedom Act, Zakon o svobodi medijev), ki naj bi ščitil neodvisnost in pluralizem medijev v EU. Z najnovejšo regulacijo bosta težko dosegla zastavljene cilje, še večja bo kolateralna škoda.
Na drugi strani proti pretirani regulaciji nastaja globalno gibanje, ki ga spodbujata zlasti Elon Musk in Mark Zuckerberg. Zavzemata se za popolno svobodo na področju javnega komuniciranja. Bistvo evrokratskega pristopa je torej regulacija, druge strani pa prosti trg. Slika sicer ni črno-bela: DSA prinaša kaj nekaj zaščite za ranljive skupine, zlasti otroke in mladostnike pred nepravimi (»škodljivimi«, »nezakonitimi«, »nevarnimi«) vsebinami. Če DSA še govori o uporabnikih, pa MFA slednji ne zanimajo, ampak predvsem mainstream mediji. Seveda tudi ta prinaša kaj dobrega, denimo določila o lastniški preglednosti in pluralizmu. Materija, ki bi sicer morala ostati v domeni držav članic, se sedaj evrokratizira, največkrat z argumentom, da so države članice nemočne proti velikim igralcem (VLOP, Very Large Online Platform). Pa vendarle, na koncu dneva se je vredno vprašati, ali smo glede tega pristali na pravi strani (zgodovine).
S podporo cenzuri, ki jo oba zgoraj omenjena moža na svojih platformah postopoma ukinjata, se Bruselj z vsestranskim nadzorom nekritično vdaja coni ugodja.
Skratka, levi pristop poskuša prepričati javnost, da sodobni družabni mediji oziroma platforme s svojim domnevnim sovražnim potencialom ogrožajo dejansko svobodo medijev in nasploh interese Evropske unije. V zadnjem času na tem polju iščejo glavnega sovražnika v ZDA, niti ne v Rusiji ali Kitajski.
Prav neverjetno je, kako nizko so padli evro-atlanstki odnosi. In očitno še bodo, če bo EU nadaljevala z visokimi kaznimi zoper X in FB. Nadzor nad velikimi platformami izvaja Evropska komisija. Sankcije lahko znašajo do 6% letnega globalnega prihodka podjetja. Samo mislimo si lahko, kakšne povračilne ukrepe zoper EU bo uvedel novi ameriški predsednik, ki na politiko tako ali drugače gleda skozi podjetniška očala.
Bruselj je torej uzakonil enotni digitalni in medijski prostor. Denimo, nacionalni organi sistemtično sodelujejo z Evropsko komisijo pri ugotavljanju kršitev s strani ponudnikov digitalnih storitev. Glavni politični cilj »Ursulinega projekta«, ki je bil napovedan že v njenem prvem mandatu, je pomoč mainstream medijem, saj so v zadnjem času v hudi krizi. Raziskave kažejo, da za radio, tisk in televizijo ni več veliko zanimanja med populacijo mladih in v srednjem starostnem razredu. Predlagatelji evropskega, pa tudi slovenskega zakona, ki je sicer še v parlamentarni obravnavi, hočejo z »umetnim dihanjem« oživiti dominantne medije, ki so vsaj v Sloveniji pod trdnim nadzorom levice. Za nekatere državna pomoč, za druge cenzura. Tudi Facebook, še prej pa tudi Twitter, sta v preteklosti ustvarila svojevrstno globalno strukturo cenzure, ki je skrbno filtrirala sporočila, namenjena javnosti. Totalni lov za »škodljivimi« sporočili (na podlagi »ugotavljanja dejstev«, kot pravijo) se je običajno zaključil z odstranitvijo. V Sloveniji je bila sestavni del te cenzure Fakulteta za družbene vede, kasneje pa podjetje Oštro in Anuška Delić. Če zmaga ciklon svobode nad ciklonom cenzure, obstaja realna možnost, da jim bo »špicljev biznis« padel v vodo.
S tem, ko sta Elon Musk in Mark Zuckerberg samo napovedala konec cenzure, je na levici završalo. Procenzursko držo skušajo prikriti s formalnim prizadevanjem za zaščito ranljivih skupin, zlasti mladih, pa boja zoper sovražni govor, sovražno propagando ipd. Toda dobro se zavedajo, da z »osvoboditvijo« komunikacije in z vzpostavitvijo »nefiltriranega« medijskega prostora, padejo njihovi medijski monopoli. Pranje možganov z »zajedalskim umom« (Gad Saad, The parasitic mind, Zajedavski um), ki ubija zdrav razum, zastruplja javno govorico z ideologijami kiulturnega marksizma, woke, LGBT itd., vse to bo poslej težje. Zato so odpori proti odpovedi cenzure tako intenzivni.
Pravzaprav je pojmovna zveza »svoboda medijev« po eni strani zavajajoča. V bistvu levici ne gre za svobodo medijev. Njim gre za »svobodo« naklonjenih dominantnih medijev. Naj ob tem spomnim še na Marxovo pojmovanje svobode. Svoboden je tisti, ki s svojo večjo silo tlači/izkorišča drugega, šibkejšega. Torej nobene strpnosti, izbire, pluralizma, ampak ena sama groba sila. Tako razumejo svobodo na levici. In takšno pozicijo želijo z novo regulacijo zabetonirati tudi sedaj. Evropske uredbe že veljajo, sedaj jih nadgrajujejo še z nacionalnim zakonom o medijih. Zato je svež veter, ki prihaja iz Zahoda, kar se resnične svobode na medijskem polju tiče, ne samo dobrodošel, ampak nujen. Svoboda, če govorimo o njej v kontekstu medijev, bi morala biti fokusirana na uporabnika, na človeka torej, ki naj bi bil celovito informiran in ki bo imel možnost izbire, ko bo iskal informacije. Od politično odvisnih medijev tega ne moremo pričakovati.