V zadnjem tednu smo slišali dva govora v Evropi, ki imata posebno težo. Prvega je v Bundestagu imel Friedrich Merz, prvak CDU, drugega pa Ursula von der Leyen, ki je v EP spregovorila o stanju v Uniji. Merz je ostro kritiziral nemško gospodarsko politiko. Med drugim je dejal, da mora Nemčija ostati industrijska družba, ohraniti moč kmetijstva in klasične avtomobilske industrije, odpreti mora ponovno vrata jedrski energiji in ohraniti globalno konkurenčnost. V času klimatskih sprememb bi morali Nemci okrepiti gospodarsko rast, ne pa da jo zeleni prehod niža. Največji problem pa so ilegalne migracije, do katerih se vlada dela nemočno. Zato Merz zahteva odločnejšo politiko in večji nadzor na mejah. Namesto svobodne države gradi levica vsestransko »paternalistično« državo, ki državljanom odzvema podjetnost. V bistvu ta govor pomeni dokončno prekinitev z dolgoletno paradigmo Angele Merkel. Ta govor je prelomen tudi na evropski ravni in menim, da se mu je Ursula von der Leyen premalo približala, da bi lahko še enkrat konkurirala za predsednico Evropske komisije.
V svoji oceni stanja v EU je Ursula von der Leyen po pričakovanju govorila všečno, natrosila je polno lepo ubesedenih obljub, bi rekli, »sadila je rožce«, kot vsako leto doslej. Občutek je, da konkretni problemi običajnega človeka danes v Strasbourgu niso bili nagovorjeni. Izpostavljala je puhlice iz Platforme Fit for 55, o čistem ali zelenem prehodu, v katerem naj se ohrani konkurenčnost EU gospodarstva. O kmetih je rekla, da jih EU potrebuje, zlasti njihovo trajnostno kmetovanje. Saj veste, kaj to pomeni. Z radikalno spremembo kmetijstva Evropa ne bo ostala prehransko samooskrbna. Kdo ji bo to že razložil?
Migracij se je le bežno dotaknila, čeprav so statistike za letošnje leto primerljive s tistimi iz leta 2015. Edina obljuba glede boja proti migracijam naj bi bila mednarodna konferenca o tihotapcih. Medtem pa imamo veljavne sklepe Evropskega sveta izpred let, ki zavezuje EU k vzpostavitvi vstopnih točk izven meja EU, vračanje migrantov v države izvora ter krepitve zunanje schengenske meje. Evropska komisija bi morala skrbeti za izvrševanje teh zavez, ne pa le organizirati novih in dragih mednarodnih konferenc. Niti z besedo ni omenila NVOjev, ki pomagajo tihotapcem in so včasih celo sofinancirani z EU denarjem.
Poudarila je tudi, da je mehanizem vladavine prava cement EU, čeprav je znano, da je dokazano postal politično orodje levice v borbi proti desno-sredinskim vladam. Državljani EU bi morali slišati kak predlog, da se zloraba mehanizma ne bi dogajala.
Vesel pa sem napovedi, da bo Evropska komisija v prihodnjem letu posvetila več pozornosti konkurenčnosti. Žal smo je, kot že omenjeno, veliko že izgubili. Celo Maria Draghija je predsednica vključila v reševanje tega problema. Pri tem mu želim veliko sreče in uspeha. No, posebej se je pohvalila z zmaga nad kovidom, 800 milijardnim paketom za razvoj, z zelenim dogovorom, ki da ne bo ogrožal ekonomije, kar je sporna trditev. A ona trmasto vztraja na začrtani poti. K temu je dodala znižanje cene plina in rekordno zaposlenost v EU.
Predsednica bi morala bolj jasno nagovoriti Evropejce, izpostaviti izzive in povedati, kako se jih bo komisija v zadnjem letu mandata lotila. Za težave je krivila zunanje dejavnike, npr. Kitajsko, s katero začenja trgovinsko vojno, zaradi domnevnega dumpinga Kitajske pri proizvodnji e-avtomobilov.
Moja ocena je, da za dolgotrajno okrevanje niso krivi le zunanji dejavniki, ampak predvsem slabe ekonomske politike v EU, ki so spodbujene ali celo vodene v Evropski komisiji. Skratka, zamujena priložnost, premalo je »Merza« v njenem govoru, da bi lahko zaključili, to je to!