povezava do prispevka dr. Milana Zvera za spletni portal PublicServiceEurope.com
Eno od ključnih vprašanj sodobnih družb je, kako se 'pogoditi s preteklostjo' (nem. Vergangenheitbewaeltigung). Še posebej pereče vprašanje pa je, kako se pogoditi s 'temno' dediščino burnega dvajsetega stoletja. Takšna individualna in kolektivna usvojitev preteklosti bi morala temeljiti na resnici. A le ta je včasih grenka in nemalokrat boleča. Zato obstaja dilema, ali je potemtakem vredno odpirati stare rane, motiti spokojnost s 'preštevanjem kosti' ter se namesto prihodnosti ukvarjati s preteklostjo? Večkrat celo slišimo, da tisti, ki odpirajo to razpravo, to počnejo le zaradi politične koristi. Čeprav je resnica prej obratna, in sicer, da tisti, ki jo zapirajo, to počnejo iz določene politične računice.
Skratka, odpiranje teh tem v družbah, ki sprave še niso dosegle, ni hvaležno opravilo. Tudi zato, ker se ta vprašanja najprej razpoznajo kot politična in ne državna, se ne rešujejo dovolj intenzivno, ne glede na to, da je bilo tudi s strani evropskih inštitucij sprejeto dovolj pobud in usmeritev, da se razjasnijo zločini, storjeni v totalitarnih režimih.
Znano je, da je Slovenija v 20. stoletju preživela kar tri totalitarizme: fašizem, nacizem in komunizem. Vsak od njih je bil genociden: fašizem je bil v prvi vrsti kulturociden, nacizem etnociden, komunizmu pa zlasti v prvih obdobjih obstoja pripisujem političen genocid, saj je fizično uničeval predvsem 'razredne' oziroma politične nasprotnike.
Medtem ko so bile žrtvam fašizma in nacizma priznane krivice, kolikor se je dalo pa popravljene, so bile žrtve komunizma do srede 80. let celo prikrivane, javna razprava o tem prepovedana, akterji množičnih pobojev in preživele žrtve, sorodniki in morebitni očividci pa so bili zavezani k strogemu molku. Pravo razsežnost povojnih pobojev so Slovenci zato spoznali šele v demokraciji, ko so na relativno majhnem ozemlju Slovenije, ki ga tujcem radi predstavimo kot raj pod nebesi na sončni strani Alp, odkrili več kot 600 množičnih grobišč (!) Za primerjavo: po najnovejših podatkih so v precej večji Srbiji odkrili 200 tovrstnih grobišč, v katerih je bilo s strani novih oblasti leta 1944 in 1945 pobitih 25.000 nasprotnikov komunističnega režima. V nekaterih slovenskih množičnih grobiščih je bilo pobitih več tisoč pripadnikov različnih vojaških formacij, pa tudi zgolj tistih, ki so bili označeni le za politične nasprotnike. V zadnje odkriti Hudi jami je bilo na grozovit način pobitih tudi mnogo žensk, ranjencev in mladostnikov. Občutkov ob pogledu na pretresljive ostanke trupel, na kitke ženskih las, praktično ni mogoče ubesediti.
Poleg 15.000 Slovencev in Slovenk na teritoriju današnje Slovenije v raznih lokacijah počiva po najbolj konzervativni oceni še okoli 100.000 Nemcev, Hrvatov, Srbov, Italijanov, Rusov in pripadnikov drugih narodov.
Slovenski parlament je že leta 1993 ustanovil preiskovalno komisijo, ki je pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika, ki je bil nekoč sam žrtev represije in znan disident, naredila pomembne premike naprej, a je politična večina iz levice preprečila sprejem pripravljenega poročila. Po tem slovenska politika ni zmogla volje, da nadaljuje s tem delom, da poišče način in pravne okvire pietetnega odnosa in človeka vrednega spomina na vse pobite v t.i. izvensodnih pobojih po zmagi komunistične revolucije. Vsi poskusi najti kompromis med strankami o sprejetju ustrezne resolucije so prav tako klavrno propadli. In če ta prvi korak manjka, izostanejo tudi drugi. Ta patološki refleks je zagotovo posledica poškodovanosti mentalitet še iz starih časov in ni tuj niti političnim elitam.
Žalostno dejstvo je, da mladi ne poznajo dovolj zgodovine, še zlasti tistega dela ne, o katerem govorimo v tem sestavku. Morda še poznajo holokavst, ne poznajo pa gulagov, Hude jame, Katyna, Stalina itd. V neki anketi so Hitlerja razpoznavali kot nemškega nogometnega trenerja, Tita imajo v Sloveniji in na Balkanu za idola, podobno kot Che Guevaro.
Kako trajno urediti to vprašanje v Sloveniji in drugih državah s podobnimi problemi? Kratkoročno in na operativni ravni mora naloge opraviti politika, to je, najprej z nekim splošnim izrekom, npr. ustrezno resolucijo, izkazati pozitivno voljo, da se uredijo te stvari. Pravosodna oblast bi morala določiti naravo teh zločinov in utemeljiti pot za popravo krivic, izvršne politike bi morale odkrivati in urejati grobišča, vključno s kostnicami, muzeji, spomeniki in drugimi obeležji zagotoviti pietetni pokop umorjenih.
Dolgoročno pa imajo ključno vlogo znanstveni in izobraževalni sistemi, ki morajo raziskovati, odkrivati in ocenjevati ta del zamolčane zgodovine. Mlade je treba usposobiti v duhu demokratične kulture in humanih vrednot, da bodo sposobni razločiti med tem, kar je sprejemljivo in kaj zavrženja vredno. V ta namen je potrebno posodobiti kurikule, v učbenike na ustrezen način vnesti tudi te teme. Le z ustrezno usvojitvijo teh znanj lahko trajno zagotovimo kulturno podlago, ki bo zagotavljala, da se totalitarizmi in njihovi zločini nikoli več ne povrnejo.
Se pravi, če ne bomo ustrezno pogledali nazaj, se soočili s posledicami zablod, nam je usojeno ponavljanje napak preteklosti. In Antigona bo, metaforično rečeno, še naprej iskala način, kako svojca pokopati v skladu z obstoječimi civilizacijskimi normami.
