Evropski poslanec dr. Milan Zver se je danes dne 28.3.2014 udeležil simpozija o dr. Andreju Gosarju, kjer je predstavil svoj referat z naslovom "Gosarjev način reševanja demokracije: združevanje demokracije in avtonomije". Dr. Zver je v nastopu med drugim dejal, da je Gosarjeva misel o demokraciji več kot aktualna tudi danes, ko se ponovno srečujemo s krizo demokracije.
V nadaljevanju vas vabimo k branju celotnega referata.
Gosarjev način reševanja demokracije: združevanje demokracije in avtonomije
I. Prva kriza demokracije in Gosarjev odgovor
Danes, ko se ponovno soočamo s krizo demokracije, je politični in znanstveni napor dr. Andreja Gosarja, ki ga je vlagal v iskanje sistemskih rešitev, več kot aktualen. Zato je vsekakor dobrodošlo poznavanje skoraj sto let stare a živahne akademske razprave o demokraciji, v kateri so poleg njega sodelovali še Leonid Pitamic, Albin Ogris, Gorazd Kušej, Aleš Ušeničnik in mnogi drugi. Seveda se klasični razpravi o demokraciji poznajo znamenja časa, v katerih je nastajala, a mnoge dileme so aktualne še danes. V njih se izraža tudi vpliv najimenitnejših sodobnikov, ki so se lotevali demokracije, kot so Max Weber, Robert Michels, Gaetano Mosca, Hans Kelsen, James Bryce, Joseph A. Schumpeter idr. Akademska razprava je močno zaznamovala tedaj dokaj razviti in pluralen dnevni in revijalni tisk na Slovenskem, ki sta bila intenzivno vključena v javno razpravo o demokraciji.
Gosar, kot predstavnik laične katoliške politične misli, je svoj koncept demokracije oblikoval v času vsesplošne krize demokracije v 20. in 30. Letih prejšnjega stoletja. Zavračal je skrajne leve in skrajne desne koncepte, ki bi (parlamentarno) demokracijo kar odpravili. Zavzel se je za to, da bi jo dopolnili z načelom avtonomije. Parlamentarna demokracija je zanj politična ustanova, ki s svojim sistemom odločanja o skupnih zadevah centralizira, posplošuje, (po)enoti, a tudi preveč spolitizira. Ne upošteva »slikovitosti« družbene strukture, saj temelji na načelu enotnega ljudstva. Odločanje in upravljanje o stvareh, ki po svoji naravi niso splošne politične, naj se zato po Gosarju prenesejo v pristojnost avtonomnim družbenim skupinam in nižjim lokalnim enotam (subsidiarnost). V skladu s tem izhodiščem bi klasični parlamentarni sistem v institucionalnem smislu morali po mnenju Gosarju dopolniti z dodatno »samoupravno« zbornico, ki bi odločala o t.i. nepolitičnih zadevah. Poskusimo v nadaljevanju najprej razčleniti njegov koncept.
Dr. Andrej Gosar (1887-1970) je v Času leta 1926 objavil in nato še dvakrat ponatisnil odlično razpravo Kriza moderne demokracije?. V njej se kritično loti teze o krizi moderne demokracije, o kateri so govorili mnogi vidnejši evropski družboslovci. Najprej prikaže zgodovinsko ozadje in smisel moderne demokracije, ki naj bi v Evropi začela zmagoviti pohod s francosko revolucijo, ki je uveljavila tri nosilne ideje nove dobe: svobodo, enakost in suverenost naroda. Ugotavlja, da je demokratično gibanje postalo tako silno, da so mnoge naravne in temeljne državljanske pravice našle svoje mesto v ustavah držav. Stari konstitucionalizem je kmalu zamenjal parlamentarizem, ki je omogočal vsem državljanom, da se enakopravno udeležujejo upravljanja javnih zadev. Z njim je tako povezana tudi neposredna, tajna, splošna in enaka volilna pravica. Zdelo se je, da bo z njo parlamentarna demokracija dosegla dokončno uveljavitev. Pa se je, sledeč Gosarju, zgodilo drugače (1932, 143). Privlačna moč demokratičnega parlamentarizma je sredi 20. let prejšnjega stoletja prvič močno upadla.
V. 1. 1. Hibe demokratičnega parlamentarizma
Gosar najprej analizira zunanje razloge za krizo demokratičnega parlamentarizma. Prvi razlog naj bi bil v tem, da je bil umetno prenesen na kontinent iz Anglije, kjer se je razvijal več stoletij. Na kontinentu pa parlamentarni stroj 'škriplje in hrešči ter ne more nikdar prav delovati' (1932, 144). Hiba je tudi v prenizki kulturni ravni ljudi, da bi se lahko uspešno udeleževali političnega življenja in odločali o perečih političnih vprašanjih.
Druga vrsta težav z demokratičnim parlamentarizmom so organizacijske hibe. Gosar na prvem mestu omenja 'demokratični volilni red'. Demokratična volilna pravica po Gosarjevem mnenju ne zagotavlja ustreznega reševanja gospodarskih in socialnih vprašanj (1932, 145). Državljani preko političnega parlamenta odločajo o stvareh, ki jim strokovno niso kos, ali ki jih sploh ne zadevajo. Tudi poslanci se niso sposobni soočiti s strokovnimi vprašanji, s katerimi se vsakodnevno srečujejo. Kljub temu se parlament vmešava prav v vse. Naslednji krivec za slabo delovanje parlamentarizma je proporcionalni volilni sistem, ki pripelje v parlament mnogo majhnih strank, ki niso sposobne oblikovati državnih politik. Parlamentarizem izgublja preveč energije tudi pri oblikovanju vlade in pri drugih tehničnih, tj. nevsebinskih opravilih.
Temeljna težava pa je v tem, da klasično pojmovanje demokracije po Gosarjevem mnenju ni več v skladu z moderno strukturo družbe. Opredelitev demokracije kot vladavine ljudstva na prvi pogled ne odpira dilem: ''Toda, če se vprašamo, kdo je tisto ljudstvo, ki vlada, oziroma, ki bi po našem načelu imelo pravico vladati, ter kako, na kakšen način vlada, oziroma kako naj bi vladalo, tedaj je takoj konec prejšnje jasnosti in naenkrat stojimo pred problemom, ki si ga ne znamo rešiti'' (1932, 147). Gosar zato najprej pojasni pojem ljudstva, ki ima drugačno vsebino kot v 18. stoletju. Demokracija priznava ''samo eno družabno skupino, to je ljudstvo, obstoječe iz samih svobodnih in politično enakih državljanov'' (1932, 147). Danes obstaja ljudstvo le kot fikcija, ki označuje politično svobodne državljane, ki odločajo preko političnega parlamenta. V tem smislu je (klasični) koncept demokracije kot politični fenomen izčrpan.
Današnje javno življenje, pravi Gosar, se ne suče okoli demokratičnih načel, ki izgubljajo vsebinsko privlačnost, ampak okoli socialnih in gospodarskih vprašanj. Razvoj kapitalističnega gospodarstva je razcepil socialno strukturo na razrede. Pojavljajo se nova socialna nasprotja (med delodajalci in delojemalci, med industrializmom in agrarizmom itd). Jasno je, ugotavlja, ''da v tako neenoviti moderni družbi ni mogoče govoriti o kaki enotni ljudski volji'' (1932, 151). Če je bila nekoč enotna ljudska volja še mogoča (za to je obstajal subjekt – enotno ljudstvo), lahko danes govorimo le še o kompromisu med različnimi interesi. Zato unitarizem, univerzalizem in centralizem, ki so povezani z demokratičnim parlamentarizmom, danes niso ustrezni politični koncepti. ''Moderna družba je za centralizacijo vse preveč slikovita in preveč zamotana. Ona se da smotrno in zadovoljivo urediti samo na ta način, če se pri tem primerno upoštevajo najrazličnejše posebne, politične, kulturne, gospodarske in socialne težnje vseh mnogoštevilnih družabnih skupin in enot'' (1932, 152). Po Gosarju obstaja tudi neskladje med sistemom demokratičnega parlamentarizma in pluralno socialno strukturo moderne družbe. V tem tiči 'prvi in glavni vzrok zla', ki je povezan z modernim parlamentarnim sistemom. ''Moderni demokratični parlamentarizem je zgolj politična ustanova, je organ zgolj političnega ljudstva. Odtod vsa njegova nesposobnost in njegova nedelavnost v gospodarskih in socialno-političnih zadevah'' (1932, 154).
V. 1. 2. K samoupravni demokraciji
Kljub vsemu ne moremo govoriti o krizi demokracije nasploh ali celo o njenem propadanju.[1] Demokraciji je zato potrebo poiskati nov izraz, novo in širšo obliko, takšno, da bo mogla zajeti vse probleme sodobne družbe. Tako kot demokracija, je tudi demokratični parlamentarizem civilizacijska pridobitev, ki jo je treba 'temeljito reformirati', idejo demokracije pa dopolniti s samoupravnim načelom, v okviru katerega dobi demokracija nove razsežnosti. ''Stremljenje po osamosvojitvi, stremljenje po tem, da vsak posameznik, da vsaka družabna skupina ali enota sama odloča o svojih zadevah, to je osnovna smer vsega modernega družabnega gibanja in razvoja'' (1932, 159). Politični pomen demokracije predpostavlja odločanje vseh državljanov o skupnih zadevah. Avtonomija (samouprava) pa dopolnjuje to načelo s tem, 'da vsaka družbena skupina ali enota sama odloča o vseh zadevah, kjer in kolikor gre za njene zadeve' (1932, 160). Takšno privlačnost, kot jo je imela ideja demokracije v prvi polovici 19. stoletja, pravi Gosar, ima danes ideja samouprave, ki postaja novo, splošno sprejeto načelo modernega družbenega življenja.
V tem smislu je treba dopolniti tudi demokratične ustanove, uvesti dodatno predstavništvo in nov glasovalni red. Kot primer navaja 'dosledno samoupravno zamišljen parlamentarni sistem', ki ga je kot ustavni predlog predlagal Jugoslovanski klub. Ta poleg politične zbornice (parlamenta) predvideva tudi 'socialnoekonomsko' zbornico, ki bi imela zakonodajne pristojnosti s socialnega in gospodarskega področja (1932, 162).
Andrej Gosar je torej razvil model samoupravne demokracije, ki je pomenil kombinacijo političnega in gospodarskega parlamentarizma. Z drugim parlamentarnim domom je hotel povečati strokovno podlago v zakonodajnem procesu in na ta način odpraviti največjo slabost političnega parlamenta, ki tedaj še ni poznal mehanizmov za sprejemanje strokovnejših odločitev. Drug Gosarjev motiv pri razvijanju modela samoupravne demokracije je bil čim širša vključitev ljudi v politiko oziroma v upravljanje javnih zadev. Tretji motiv, ki pa je bil morda središčen, pa je bil izogniti se sistemu preglasovanja v večnacionalni skupnosti, tj. zgolj političnemu parlamentarizmu. Po načelu samouprave bi večji del pomembnih odločitev ostal na nižji ravni.
III. Gosarjevi sodobniki o demokraciji
Gosarjevo misel še bolje doumemo, če jo postavimo v kontekst domače znanstvene/teoretične govorice tistega časa. Veliko uglednih posmeznikov, univerzitetnih učiteljev se je dejavno vključilo v razpravo o demokraciji. Na kratko nekaj glavnih sporočil Kušeja, Ogrisa, Ušeničnika in Pitamica.
Gorazd Kušej se je pri problematizaciji sodobne demokracije osredotočil zlasti na razreševanje napetosti med individualističnim in kolektivističnim. Ugotovil je premik k kolektivizmu v tedanji evropski politični misli in praksi, kar ga je navedlo do teze, da je liberalni model demokracije, ki temelji na posamezniku, entropičen in da družba, kakor tudi politični sistem in demokracija, potrebujejo novi, tj. kolektivni temelj. Tega je razpoznal v narodu ali razredu, ki naj bi zagotavljala višjo raven organske enotnosti in stabilnosti.
Albin Ogris je opredelil demokracijo kot sistem, v katerem se socialne skupine borijo za ohranitev ali vzpostavitev pozicije moči v družbi in državi tako, da sodelujejo v pravotvornem procesu. Ta proces se oblikuje po dveh idealnih modelih: avtokratki je diametralno nasproten demokratičnemu, v katerem so ključni akterji politične stranke. Znotraj slednjega loči dva temeljna stvarna tipa, republiko in monarhijo. Ogris sledi Webrovi sociološki metodi tudi glede delitve demokracije na formalno in stvarno. Prva je vezana le na teren strankarske politike in neposrednega pravotvornega procesa, medtem ko je stvarna raztegnjena na celotno družbo in teži k večji socialni rentabilnosti in materialni neposrednosti.
Aleš Ušeničnik, najvplivnejši predstavnik katoliškega družbenega nauka na Slovenskem v prvi polovici 20. stoletja, se je zavzemal za takšno demokracijo, ki temelji na katoliškem etosu in katoliškem pogledu na družbeno strukturo. V nasprotnem primeru demokracija naj ne bi bila sreča za narode. Sicer je poudarjal, da demokracija ni niti idealna niti najboljša oblika vladavine. Analiziral je slabosti, nevarnosti in tudi vrline demokracije. Razvil je koncept krščanske demokracije, ki jo je razumel po Leonu XIII. bolj kot socialno kategorijo. Menil je, da je potrebno zavreči tezo, po kateri je demokracija edino upravičena vladavina.
Leonid Pitamic je večino svojih teoretskih naporov usmeril v preučevanje osnov moderne države in demokracije, npr. človekovih pravic in temeljnih svoboščin, volilni sistem, parlamentarizem itd. Politične institucije in procese je obravnaval kot čiste kategorije prava, brez vpliva političnih, moralnih ali ideoloških prepričanj. Demokracijo je razumel kot sistem, ki omogoča udeležbo čim večjemu številu ljudi pri kreiranju prava, se pravi zavezujočih pravil skupnostnega bivanja.
Akademska debata o demokraciji je na Slovenskem vidno vplivala tudi na politično. V 30. letih je bila frekvenca člankov in razprav v dnevnem in revijalnem tisku na to temo najvišja, pa tudi razprave so bile bolj teoretsko zasnovane in osmišljene. Seveda pa se z omenjenimi avtorji teoretska debata o demokraciji pred 2. svetovno vojno na Slovenskem ne izčrpa povsem. S tem izborom smo hoteli opozoriti tudi na teoretski pluralizem in visoko znanstveno raven klasične slovenske politične misli, ki je bila po drugi svetovni vojni za dolga leta utišana.
Skratka, generacije pred nami so nam zapustile bogat duhovni zaklad, ki ga moramo še odkrivati, vključno z bogato zapuščino dr. Andreja Gosarja. Ne le za to, da bi zavračali neosnovane (auto)stereotipe o nezgodovinskosti in nepolitičnosti Slovencev. Svojo politično tradicijo moramo odkrivati predvsem zato, da bomo z njo produktivneje reševali vsakokratne dileme, s katerimi se srečujemo ter tudi dograjevali nacionalno identiteto in tako bolj samozavestno stopali v prihodnost.
LITERATURA:
Bryce James (1923). Moderne Demokratien. Drei Masken Verlag. München.
Gosar Andrej (1926/27). 'Kriza moderne demokracije?' Čas. Ljubljana. XXI/zv.3. 125-162.
Gosar Andrej (1933). Za nov družbeni red I. Celje.
Gosar Andrej (1935). Za nov družabni red II.Celje.
Kelsen Hans (1929). Vom Wesen und Wert der Demokratie. Tübingen.
Kušej Gorazd (1932). Sodobna demokracija. Ljubljana.
Ogris Albin (1926). Politične stranke. (sz.t.). Ljubljana.
Michels Robert (1912). Soziologie des Parteinwesens in der modernen Demokratie. Untersuchung über die oligarchischen Tendenz des Gruppenlebens. Leipzig.
Pitamic Leonid (1927). Država. Družba sv. Mohorja. Ljubljana.
Schumpeter Joseph. A. (1981). Kapitalizam, socializam i demokracija. Globus. Zagreb.
Carl Schmitt: Die geistgeschichtliche Lage des heutigen Parlamentarismus, 1923.
Ušeničnik Aleš (1910). Sociologija. Katoliška bukvarna. Ljubljana.
Ušeničnik Aleš (1918/III, A.U). 'Demokracija'. Čas. leto XII, zv.1-2, 82.
Zver Milan (2002). Demokracija v klasični slovenski politični misli. Orbis. Ljubljana.
[1] Ravno to stališče je v svoji pozitivni recenziji Gosarjevega dela Razprave o družbi in družabnem življenju najbolj podprl profesor Boris Furlan. Gosar naj bi upravičeno poudarjal, ''… da ne gre za krizo demokratične ideje kot take, ki bo tudi v bodoče morala veljati kot osnova vsakega družabnega razvoja in resničnega napredka, temveč da je treba to idejo le prilagoditi spremenjenim družabnim razmeram. V tem smislu skuša avtor povsem pravilno poglobiti idejo moderne demokracije v pravcu obče in vsestranske samouprave, v kateri bodo imeli posebno važno vlogo gospodarski in socialno-politični vidiki'' (Furlan, 1932, 575).
Dr. Boris Furlan, ki je postal leta 1940 redni profesor na pravni fakulteti, je bil po vojni obsojen na t.i. Nagodetovem procesu.
