Poslanec v Evropskem parlamentu in vodja slovenske delegacije Evropske ljudske stranke je postavil vprašanje Evropski komisiji na podlagi prošnje državljana. V nadaljevanju objavljamo odgovor Komisije nanj.
Zadeva: Definicija davčne rezidence v članicah EU
Državljani EU se pogosto znajdejo v težki situaciji, ker posamezne države članice različno interpretirajo pojem „davčne rezidence“ in ker davčne uprave svoje delo opravljajo prepočasi.
Primer: slovenski državljan se začasno preseli v Švico, kjer se zaposli. Zaradi močnih lastninskih in družinskih vezi v Sloveniji ohrani stalno prebivališče. V Švici glede na slovenske razmere prejema visok dohodek, a prav tako plačuje visoke stroške življenja. Davke plačuje v Švici, kjer prejema zaslužek.
Štiri leta kasneje prejme davčno odločbo, ki ugotavlja, da je davčni rezident Slovenije in terja, da v doplača razliko med švicarskim in slovenskim davkom.
Zato sprašujem Komisijo:
- Ali gre v opisanem primeru za kršenje pravic evropskega državljana, glede na sporočilo Evropske komisije iz decembra 2010: Odprava čezmejnih davčnih ovir za državljane EU, saj pojem „davčne rezidence“ države še vedno interpretirajo na različne načine?
- Ali gre v opisanem primeru za kršenje pravic glede na poročilo Evropske komisije o državljanstvu iz oktobra 2010, saj je državljan prejel odločbo s 3-letno zamudo in zaradi pomanjkljive informiranosti ni imel možnosti, da situaciji prilagodi načrtovanje družinskih financ?
- Ali namerava sprejeti priporočila državam, s katerimi bi uskladili definicijo „davčne rezidence“, izboljšali kooperacijo med davčnimi upravami držav ter primere dobrih praks priporočili za vse države EU?
Odgovor Pierra Moscovicija v imenu Komisije:
Zakonodaja EU ne določa enotne države obdavčitve, kadar ima davčni zavezanec davčne povezave z več državami članicami, prav tako pa ni usklajenih pravil o pojmu davčnega rezidentstva. Tako so države članice še naprej pristojne za določanje pojma davčnega rezidentstva, meril za dodelitev davčnih pravic in metod oprostitve dvojnega obdavčevanja.
Tako zaradi različnih razlag pojma davčnega rezidentstva s strani držav članic ne prihaja do diskriminacije v nasprotju s pravom EU. Prav tako na podlagi prava EU državam članicam ni treba nemudoma obvestiti svojih državljanov o spremembah davčne zakonodaje.
Pojem davčnega rezidentstva je določen v členu 4 Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja med Švico in Slovenijo (Konvencija o dvojnem obdavčevanju). Če se Konvencija o dvojnem obdavčevanju ne upošteva, lahko davčni zavezanec začne postopek skupnega dogovora s slovenskimi organi, oziroma s švicarskimi in slovenskimi davčnimi organi, če je davčni zavezanec tudi davčni rezident v Švici (člen 25). Vendar pa uporaba Konvencije o dvojnem obdavčevanju ne spada na področje uporabe prava Unije.