Vljudno vas vabimo k branju prispevka dr. Milana Zvera, ki je bil objavljen v časopisu Večer, 26. septembra 2013 (foto Večer).
Nemške volitve: Racionalna izbira
Pa smo doživeli največji in najpomembnejši demokratični dogodek v Evropi - nemške zvezne volitve. Največji zato, ker je nemški demokratični prostor najobsežnejši, najpomembnejši pa zato, ker so nemške volitve vselej pokazatelj politične klime ne le v Nemčiji, ampak tudi v regiji. Volitve v Nemčiji namreč praviloma vplivajo tudi na prihajajoče volitve v širši regiji.
V primerjavi s prejšnjimi volitvami, ki so potekale v še normalnih okoliščinah, so bile te volitve poseben preizkus za Angelo Merkel, saj jih je zaznamovala kriza. Res je, da Nemčije ni tako močno prizadela kot druge države, pa vendarle je močno zaznamovala nemško politično sceno. Če ne drugače je bila gospodarska rast manjša, kot prejšnja leta, poleg tega pa so Nemci veliko svojega denarja namenili za pomoč drugim državam.
Mnogi so pričakovali, da bodo socialdemokrati krizo izkoristili sebi v prid. S svojo dokaj populistično in demagoško tezo o nepotrebnem varčevanju so trkali na čustva tistih, ki se jih je kriza nekoliko bolj dotaknila. Toda Nemci so tudi tokrat glasovali premišljeno, ali, kot bi to označil eden največjih umov 20. stoletja Nemec Max Weber, Zweckrational, kar bi lahko poslovenili s pojmom smotrno. Človek se tako odloča le, ko razumsko pretehta in predvidi vse ključne vidike in posledice, ki jih bo ta odločitev imela. Druga, nižja oblika racionalnega vedenja pa je po Webru Wertrational, ki predpostavlja ravnanje na podlagi političnih vrednot oziroma ideološke pripadnosti. Seveda gre tu za idealne tipe in jih ni mogoče enostavno prenesti v tipično obnašanje volivcev posamezne politične opcije. Pa vendarle se zdi, da zrel nemški volivec ne pada v raznorazne pasti prav zaradi racionalnega premisleka.
Leva demagoška vaba Stop varčevanju! se v Nemčiji torej ni prijela dovolj. Dejstvo je, da je poleg ideologije, vrednot, interesov pomembno tudi osebno zaupanje politikom, ki se ustvari glede na njihovo držo oziroma glede na izkušnje, ki jih imajo volivci z njimi. To je za racionalno politično izbiro tradicionalnega evropskega volivca bolj pomembno kot nenehno iskanje nekaj novega (strank, gibanj, obrazov ipd.), kot se to dogaja v nekonsolidiranih demokracijah, kot je slovenska. Pri racionalni izbiri je vsebina pred formo. Volilni izid v Nemčiji zagotavlja, da bo Nemčija še naprej politično stabilna in gospodarsko uspešna, ne glede na to, da se je politična slika kar precej spremenila. Izpadli so namreč liberalci katerim so te volitve zadale hud udarec. To je stranka, ki je v novejši nemški zgodovini imela pomembno vlogo pri združevanju Nemčije. Z Hans-Dietrichom Genscherjem pa tudi pri osamosvajanju Slovenije.
Zgodbo o uspehu desno-sredinske CDU/CSU kvari torej dejstvo, da le ta v zveznem parlamentu nima sorodnega partnerja, s katerim bi oblikovala konsistentno vladno ekipo. Uspeli niso niti desni evroskeptiki, ki so s svojim nastopom morebiti celo preprečili, da bi Merklova dosegla absolutno večino. Ob predpostavki, da levica ne bo oblikovala svoje vlade (saj z neokomunistično Die Linke niti leve nemške stranke nočejo oblikovati zavezništev) čakajo Merklovo težka pogajanja za koalicijsko večino s socialisti in zelenimi.
Angela Merkel zaustavila socialiste
Ključno vprašanje je, kaj pomeni nemški rezultat za Evropsko unijo? Glede na to, da je pro-evropska (francoski komisar Barnier je dejal, da zastopa vrednote, ki jih Evropa ta hip najbolj potrebuje), da je zagovornica trdnega evro-območja in bančne unije, politike fiskalnega ravnovesja, nižjih davkov in investiranja v nova delovna mesta, bo gospodarska rast zagotovo šla krepko navzgor. Večja konkurenčnost nemškega gospodarstva pa je dobro tudi za Slovenijo in evropsko gospodarstvo v celoti.
To, da je takoj po volitvah omenjala Slovenijo, politično pismeni javnosti seveda nekaj pomeni. Pred volitvami očitno ni hotela omenjati tega vprašanja, da pred nemško javnostjo ne bi odpirala še enega ’a la Greek’ primera. Dala pa je jasen signal, da je napočil čas, ko si moramo naliti čistega vina in da se slovenski primer ne bo več pometal pod preprogo, vsekakor ne do naslednjih, evropskih volitev, ki bodo že maja prihodnje leto.
Zmaga Angele Merkel lahko vpliva tudi na politične razmere v ostalih državah članicah. Zmaga desno-sredinske koalicije je po mojem mnenju presekala invazijo levih vlad, ki smo ji priča v zadnjem letu v EU, tako da se bo volilno telo znova pomaknilo na desno sredino. Ta trend se lahko med drugim pokaže tudi na volitvah v evropski parlament. Je pa jasno, da bodo odločali notranji, se pravi domači politični igralci. V ospredju bodo spet nacionalne teme in tisti, ki bo najbolj prepričljiv, bo zmagal. Tudi nemške volitve so pokazale, da evroskepticizem ne bo igral tako pomembne vloge, kot smo vsi skupaj še včeraj pričakovali. Morda bo nekoliko bolj izražen na skrajni levi ali desni, toda glavni spopad bo med članicami levo-sredinskega socialističnega tabora in članicami desnosredinskega tabora, ki se na evropski ravni združujejo v Evropski ljudski stranki. V ospredju političnih razprav v kampanji za evropske volitve pa bo še vedno kriza.
Ključna težava, s katero se bodo soočale zlasti nove članice EU, bo, kako pripeljati več ljudi na volišča. Z visoko volilno udeležbo je Nemčija lahko tudi pri tem zgled za druge države. Evropske volitve 2014 uvajajo nekaj novosti, ki bi utegnile vplivati na večjo udeležbo. Najpomembnejša je ta, da bodo nosilci list hkrati kandidati za predsednika Evropske komisije. To, da bo le zmagovalec lahko postal šef druge evropske ustanove, pomeni, da se postopoma odpravlja demokratični primanjkljaj pri oblikovanju izvršne veje oblasti na ravni Evropske unije. Poslej bodo evroskeptiki izgubili argument o nelegitimnosti. Spomnimo, da je zlasti evroskeptik Nigel Farage predsednika Evropske komisije Josea Manuela Barrosa večkrat hudomušno spraševal, kje je bil izvoljen na to funkcijo. Tudi zato je ta novost velik korak naprej v demokratizaciji Evropske unije. Verjamem pa, da se bo nadaljevala, s čimer se bo še povečevala legitimnost in transparentnost delovanja evropskih ustanov.
