Ob 20. obletnici samostojne Slovenije je izšel zbornik, v katerem so nekateri ključni akterji slovenskega osamosvajanja ocenili tisti čas in prehojeno pot: Lojze Peterle, tedanji predsednik slovenske vlade, Janez Janša, tedanji obrambni minister, Igor Bavčar, tedanji notranji minister, dr. Dimitrij Rupel, tedanji zunanji minister in Ivan Oman, tedanji član predsedstva Republike Slovenije. Evropska poslanca dr. Milan Zver in dr. Romana Jordan Cizelj sta zbornik opremila z urednikovim uvodom in epilogom. En izvod zbornika so po prireditvi podarili vsem slovenskim splošnim knjižnicam.
Evropski poslanec dr. Milan Zver, ki je zbornik opremil z urednikovim uvodom, je uvodoma dejal, da je izdaja zbornika izjemna priložnost, da si bodo tudi tujci lahko prebrali našo zgodbo o osamosvajanju, saj je zbornik napisan tudi v angleškem jeziku. »Dejstvo je, da niti zgodovinarji niti družboslovci nimajo dovolj verodostojnih virov o osamosvajanju Slovenije. O naši zgodovini vlada primanjkljaj o zgodovinskih pogledih, zato bo zbornik dobrodošla popestritev na tem področju,« je dejal bivši šolski minister in evropski poslanec. Izpostavil je tudi problematičnost kurikulumov in šolskega sistema, ki mladim ne omogoča, da bi bolje spoznali procese osamosvajanja Slovenije.
»Ne vidim v Sloveniji boljšega navdiha, kot je navdih slovenske pomladi,« je uvodoma dejal prvi govorec Lojze Peterle, tedanji predsednik slovenske vlade. »Ob zamegljevanju zgodovinskega spomina osamosvojitev doživljamo kot simbol nekega drugega projekta, ki osamosvojitev označuje s simbolom stisnjene pesti, na proslavi pa niso bili najprej pozdravljeni praporji osamosvojiteljev iz leta 91 leta, temveč neki drugi in današnja slovenska vojska je bila šele na tretjem mestu. To pove vse, kako gleda opcija, ki nam vlada, na dogajanje tistega časa.«
V svojem prispevku se Peterle vpraša, zakaj je bilo leta 90 in 91 drugače. »To pot so nastopili notranji politični razlogi, ki so omogočili, da smo zgodovino izkoristili. Ker je bila politična opcija, ki je s svojim prizadevanjem pridobila zaupanje ljudi na prvih demokratičnih volitvah in je lahko zato prevzela oblast. V časih osamosvajanja smo pokazali, da se osamosvajamo za vse in ne gledamo le na eno opcijo ali stranko, ampak smo to kar smo naredili, naredili za vse.« Peterle je prepričan, da obstaja potencial, ki je sposoben združiti sile za tisto, kar je v Sloveniji potrebno s pojmovanjem politike, ki more služiti skupnemu dobremu in skupni blaginji.
Obrambni minister v tistem času, Janez Janša se je spomnil besed Jožeta Pučnika, ki je z besedami »Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo«, opisal bistvo plebiscitarne odločitve. »Pučnika so zaradi tega stavka kritizirali še šest mesecev do osamosvojitve, v smislu, kako je mogel reči, da Jugoslavije ni več, če pa še vedno je in kako si lahko nek razumen politik privošči takšno izzivanje. Tedaj je bilo seveda jasno, da se je velika večina Slovencev odločila da gremo iz Jugoslavije, a nekateri so si prizadevali, da bi se njegovo sporočilo zameglilo in Pučnik je s tistimi besedami, ki jih je izrekel, naredil velikanske težave tej strategiji.«
Janez Janša se je dotaknil tudi aktualne politične situacije. »Danes se veliko govori o tem, da je situacija slaba in da ni alternative, da so potrebni sveži obrazi. S tem poveš, da če ni alternative, je to kar je, še vedno edino možno in zakaj bi potem menjali vlado, če teh svežih obrazov še ni. Podobno se je dogajalo pomladi 1990, ko je DEMOS nastopil s programom demokratizacije in osamosvojitve. Tedaj je nastopila tedanja partija s parolo »Evropa zdaj«. Čeprav je bilo vsem, ki so vedeli kaj Evropska unija pomeni in da tudi z demokratizacijo Jugoslavija ne bi mogla vstopiti v EU še naslednjih 30 let, jasno, da so nastopili zato, da bi presegli to, kar je ponujal DEMOS. To, kar se dogaja danes ni nič novega in tako kot je bilo takrat pomembno stvari poimenovati s pravim imenom, smo dolžni tudi danes te stvari narediti tako, če želimo da gredo stvari na bolje,« je zaključil.
Bivši zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je dejal, da so že raziskovalci pri Ekonomistu Sloveniji pripisali, da ji primanjkuje politične kulture. »Politično kulturo razlagajo kot zadostno stopnjo družbenega soglasja in povezanosti, prepričanje državljanov o prednostih demokracije pred drugimi oblikami oblasti, česar pa pri nas v tem trenutku ni zaznati.
Izpostavil je, da je bilo norčevanje iz slovenske zunanje politike v času osamosvajanja zadnji poskus zavrnitve osamosvajanja. »Mislili so, da nas zunanji akterji ne bodo jemali resno in da nas ne bodo zunanje priznali, če nam bi osamosvojitev morebiti uspela. Ves čas je prevladovala ena sama skepsa, eno samo norčevanje in nasprotovanje in resno oviranje pri našem osamosvajanju. Leta 1987 se je šele resno pokazalo, kaj se v naši državi dogaja. Ves čas je bilo vzdušje nasprotne politične opcije, ves čas proti, ves čas proti,« je poudaril dr. Dimitrij Rupel.
Igor Bavčar, tedanji notranji minister, je uvodoma pohvalil iniciativo evropskih poslancev po izdaji takšnega zbornika, ki ob pomanjkanju napora in zanimanja slovenskih zgodovinarjev, slovenskemu šolstvu in vsem bralcem predstavlja pravo popestritev na tem področju.
»Ni dvoma kdo in katera je tista politična sila, ki je imela programsko razčiščeno programsko politiko in sposobnost, da je to politiko uveljavila. Ob jasnih nasprotovanjih slovenski osamosvojitvi, ki je doživljala nasprotovanje tako v državnih organih kot v medijih, je DEMOS-u uspel zgodovinski korak. Izjemno delo in načrti DEMOS-ove vlade ter jasna opredelitev ljudi, ki je stala za jasnimi načrti, je omogočila, da smo skozi dolgotrajne procedure, pogajanja in prepričevanja, zmogli v odločilnih trenutkih dovolj politične modrosti, da smo ohranjali večino politične odločitve in enotno slovensko politiko, kljub nasprotovanjem nasprotne strani.«
»Sposobnost prepričevanja in pridobivanja soglasja ljudi za pomembne odločitve je potrebno negovati in vedeti, na kakšen način so se ključna osamosvojitvena dejanja zgodila, kljub nasprotovanjem, pa vendar z veliko sposobnostjo DEMOS-a in izjemno sposobnostjo za doseganje tistih ciljev in prepričevanje ljudi, ki so jim nasprotovali,« je zaključil Igor Bavčar.
Ivan Oman, tedanji član predsedstva Republike Slovenije, je povedal, da se dosti govori o tem, kako smo takrat znali biti enotni, zdaj pa smo tako razdeljeni. »Za to enotnost se je bilo potrebno zelo potruditi, že mesece pred osamosvojitvijo. Ko se je ustvaril videz enotnosti med politiki, je bil tudi narod enoten. To je pokazal plebiscit in deset dnevna vojna v Sloveniji,« je dejal.
Evropska poslanka dr. Romana Jordan Cizelj, ki je svoj del v zborniku prispevala z epilogom, je dejala, da Slovenci nase nismo dovolj ponosni kot narod. »Osnova je, da smo najprej ponosni Slovenci. Zakaj nismo ponosni? Ker odrasli in otroci ne vemo natančno kaj se je dogajalo. Tudi sama, ki sem dogodke bolj spremljala preko televizije, bi rada dobila bolj jasno sliko o tem, kaj se je v resnici dogajalo.«
Dejala je tudi, da v Sloveniji preveč razmišljamo v smislu, da se stvari ne da spremeniti. »V demokraciji je vsak posameznik odgovoren da spremlja kaj se dogaja, da terja od politike da mu daje odgovore, da sili politiko k temu, da izpolnjuje obljube, ki jo je posamezniku dala. Gre predvsem za odgovornost vseh družbenih skupin. Nehajmo govoriti, kako nismo zadovoljni s situacijo in začnimo vsak pri sebi. Odgovornost je tudi pri mlajših generacijah, da tisto, kar jim ni všeč popravijo in spremenijo, « je zaključila dr. Romana Jordan Cizelj.