V nadaljevanju objavljamo celoten intervju s Petrom Šuhlom za revijo Demokracija, ki je bil objavljen dne, 9. junija 2016.
Peter Šuhel se je rodil leta 1984 v Ljubljani. V prestolnici je obiskoval osnovo šolo in gimnazijo. Diplomiral in magistriral je na Fakulteti za organizacije vede v Kranju s področja menedžmenta in informatike. Z njim smo se pogovarjali o evropski problematiki.
Naslov Šuhlovega magistrskega dela je bil Kako Web 2.0 spreminja procese v politiki?. Je asistent evropskega poslanca Milana Zvera, kot mednarodni sekretar SDS pa skrbi za komuniciranje in aktivnosti stranke na mednarodnem političnem parketu. Leta 2014 je vodil volilni štab SDS na volitvah v evropski parlament, na katerih je SDS zmagala. Je strokovnjak za politični marketing in digitalne medije, avtor dveh strokovnih člankov, objavljenih v znanstevnih revijah, soavtor učbenika za visoke šole Uvod v informatiko in sourednik zbornika Retrospektiva dejstev: Politične razprave.
Ste akreditirani asistent evropskega poslanca Milana Zvera. Kaj to v praksi pomeni? Kakšna je vaša vloga?
Asistenti dajemo vsebinsko, tehnično in administrativno podporo poslancem pri njihovem delu. Ker imajo evropski poslanci kar tri kraje dela (Bruselj, Strasbourg in domači volilni okraj), običajno zaposlujejo po dva akreditirana asistenta v Bruslju in lokalnega asistenta v domačem volilnem okraju, kjer imajo tudi svojo pisarno. Razlika je le ta, da smo akreditirani asistenti evropskih poslancev uslužbenci evropskega parlamenta, lokalne asistente pa zaposlujejo poslanci sami v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo.
V nasprotju z lokalnimi pomočniki smo akreditirani parlamentarni pomočniki praviloma izseljenci. Delamo v prostorih evropskega parlamenta v mednarodnem večjezičnem in večkulturnem okolju ter smo bolj vpeti v zakonodajno delo. Naš delavni dan je kar dolg, predvsem za slovenske razmere. Ob branju strokovnih del, pisanju povzetkov, usklajevanju in udeležbi na številnih sestankih, pogajanjih, pisanju amandmajev, pripravi sporočil za medije in prebijanju čez stotine dnevnih e-mailov je treba preskočiti še administrativne ovire evropskega parlamenta, ki so običajno kar visoke. Zato se naše pisarniško delo običajno konča okoli 20. ure zvečer, v času zasedanj v Strasbourgu pa šele okoli 23. ure. Naš delovnik je prilagodljiv, kar pomeni, da smo poslancem ob nujnih in nepredvidenih aktivnostih na voljo kadarkoli. Delo je zelo razgibano, intenzivno in sočasno, a edinstevna priložnost za stalno širjenje obzorij in pridobivanja izkušenj, ki jih ne bi izkusil nikjer drugje na svetu.
Zadnja leta veliko časa preživite v Bruslju v evropskem parlamentu, za katerega vemo, da je zakonodajno telo Evropske unije in da njegove poslance volijo volivci EU na neposrednih volitvah vsakih 5 let. Zadnje volitve so bile maja 2014. Kako deluje evropski parlament? Kakšen je njegov način dela?
Evropski parlament je edina od sedmih institucij Evropske unije, ki je neposredno voljena in ima zato tudi daleč največjo demokratično legitimnost in odgovornost. V sedanjem sklicu parlamenta sedi 751 poslancev iz 28 držav članic, od tega 8 slovenskih predstavnikov, ki zastopajo interese 508 milijonov državljanov Evropske unije.
Parlament oblikuje novo zakonodajo in soodloča o njej, nadzoruje delo drugih ustanov EU, skupaj s Svetom EU sprejema in nadzira porabo proračuna EU in, včasih res manj uspešno, bedi nad spoštovanjem človekovih pravic v Evropi in po svetu. Srčika vsebinskega dela se odvije v dvajsetih odborih evropskega parlamenta, ki poročila, resolucije in mnenja predlagajo v odločanje na plenarna zasedanja v Strasbourg in Bruselj. Poslanci na odborih in plenarnih zasedanjih lahko nastopajo v maternem jeziku, saj jim je na voljo simultano tolmačenje v vseh 24 uradnih jezikih Evropske unije, kar je v skladu z geslom EU − združeni v raznolikosti.
Kako je s sprejemanjem resolucij, ki tako burijo duhove?
Ja, v javnosti na žalost najbolj odmevajo povsem narobe povzeti predlogi sprejetih dokumentov oz. napačno tolmačenje glasovanj posameznih poslancev. Običajno se v evropskem parlamentu glasuje o več resolucijah na isto temo, resolucije pa so si med seboj zelo podobne. Tako se lahko poslanec obtoži, da ne podpira enakopravnosti med moškim in žensko, ker ni glasoval za resolucijo določene politične skupine, ki jo je parlament potrdil. Resnica pa običajno je, da je ta poslanec glasoval za resolucijo svoje politične skupine, ki se prav tako v celoti zavzema za enakopravnost med spoloma, a je v drugih podrobnostih drugačna od potrjene resolucije. Ogromno pa je tudi povsem napačnih razlag sprejetih dokumentov EP.
Zelo zanimivo bi bilo narediti raziskavo o negativni kampanji medijev proti SDS. Prepričan sem namreč, da je daleč največ negativne kampanje narejene prav v zvezi z desnosredinskimi evropskimi poslanci. Ste v medijih že kdaj zasledili kakšno slabo besedo o glasovanjih Tanje Fajon ali Igorja Šoltesa? Tudi jaz ne. Zagotovo pa ste v dominantnih medijih že prebrali, slišali ali videli, da se npr. Zver zavzema razprodajo dostopa do pitne vode, da se s podporo TTIP postavlja na stran korporacij, zanemarja malega človeka in mu je vseeno za visoke evropske standarde itd. Takšne obtožbe so za laično javnost grozne. Kdo pa si želi nižjih standardov ali pa desetkratnega povišanja cene pitne vode? Seveda nič od tega niti približno ne drži, kar pa za medije ni ovira, saj običajno cilj njihovega poročanja ni informiranje državljanov o pomembnih zakonodajnih dokumentih EU, ampak nižati rating nekaterim politikom slovenske desnice.
Koga predstavljajo evropsko poslanci? Je to v prvi vrsti država iz katere prihajajo, ali politična skupina, ki ji pripadajo?
Diplomatski odgovor bi bil, da poslanci evropskega parlamenta predstavljajo vse državljane Evropske unije. A resnica je, da se poslanci, ko pridejo do tem nacionalnega interesa, znajo poenotiti in enotno glasujejo za določen predlog ali proti njemu ne glede na to, kakšno je stališče njihove politične skupine.
Sicer se poslanci v evropskem parlamentu ne združujejo po nacionalnosti, ampak po političnem prepričanju. Tako je ta visoki zbor ta čas sestavljen iz osmih političnih skupin; med njimi je najmočnejša Evropska ljudska stranka (EPP), katere članica je tudi SDS. Slovensko delegacijo skupine EPP vodi zmagovalec volitev leta 2014 Milan Zver.
Kako ocenjujete delovanje evropskih poslancev iz Slovenije?
Slovenski poslanci imajo v EP kar močne vloge in menim, da v skladu z vrednotami svojih političnih skupin delujejo dobro. Veliko je slovenskih dogodkov v parlamentu, tudi kar nekaj odmevnih poročil so poslanci že dobili.
Zveru je evropski parlament npr. dodelil prestižno funkcijo stalnega poročevalca za Erasmus+, enega najbolj prepoznavnih in uspešnih programov Evropske unije. V tej vlogi je nasledil legendarno Doris Pack, eno najbolj prepoznavnih poslank. Romana Tomc zelo dobro deluje v odboru za zaposlovanje in socialne zadeve, Patricija Šulin pa je podpredsednica odbora za proračun. Pred dnevi smo v Strasbourgu pripravili celo razpravo v sklopu skupine Paneuropa na temo 25-letnice neodvisne Slovenije, tako da poslanci redno skrbijo tudi za promocijo naše države.
Ali drži, da se veljava evropskega parlamenta znotraj evropskih institucij v zadnjih letih krepi?
Da, in prav je tako, saj gre za edino neposredno voljeno institucijo EU, temu primerna pa mora biti tudi odgovornost in demokratična legitimnost. V minulih desetletjih je evropski parlament z dopolnili k ustanovitveni pogodbi pridobival čedalje več pristojnosti. Z določili maastrichtske in amsterdamske pogodbe je iz povsem svetovalne skupščine odrastel v pravi zakonodajni parlament, ki ima danes podobna pooblastila kot nacionalni parlamenti. Evropski parlament in Svet EU sta z maastrichtsko pogodbo postavljena na isto raven so-odločanja. Nove pristojnosti je parlament dobil tudi pri sprejemanju in nadziranju proračuna Evropske unije, saj noben proračun EU ne more biti sprejet brez soglasja parlamenta.
Kakšne so relacije med evropskim parlamentom, Evropsko komisijo in Evropskim svetom?
Evropski svet združuje predsednike vlad in držav Evropske unije in deluje kot strateško telo, ki odloča o temeljnjih političnih usmeritvah EU. Evropska komisija je izvršno telo in motor EU, saj je odgovorna za predlaganje in izvajanje evropske zakonodaje, nadzoruje pa tudi izvajanje določb sporazumov o EU. Obstaja pa še Svet EU, ki združuje ministre držav članic, ki si z evropskim parlamentom delijo zakonodajne pristojnosti v EU. Gre torej za zelo prepleteno shemo, kjer Evropski svet drži strateško linijo o temeljnjih političnih usmeritvah, po katerih nato Evropska komisija pripravi predlog zakonodaje, na katero pa svoje dodata še parlament in Svet EU ter jo kasneje potrdita ali sprejmeta. Če se Svet EU in parlament ne strinjata s predlogi, gre zakonodaja po drugi obravnavi v t. i. trialog oz. spravni postopek, pri katerem sodelujejo evropski parlament, Svet EU in Evropska komisija, ki prevzame vlogo mediatorja.
V čem je danes pomen Evropske unije? Kaj so njene pozitivne strani? Kaj z njo pridobivamo državljani EU?
Ustanovni očetje Evropske unije z Adenauerjem in Schumanom na čelu so na pogorišču druge svetovne vojne prišli do ideje povezovanja z namenom trajnega miru na sicer nemirnem starem kontinentu. Te sanje so se, kot lahko presodimo danes, v večji meri uresničile.
Poleg miru imamo od EU še ogromno drugih koristi. Med očitnejšimi so evropska sredstva. Slovenija na žalost spada med neto prejemnice, kar pomeni, da od EU prejme več denarja, kot ga v unijo prispeva. Na žalost pravim zato, ker bi veliko raje videl, da bi Slovenija spadala med razvitejše in gospodarsko uspešnejše države članice kot med tiste, ki jim je treba pomagati.
V Sloveniji se težko postaviš na mesto, da ne bi videl vsaj enega projekta, sofinanciranega s pomočjo evropskih sredstev, ki so, mimogrede, že leta edini vir investicij. Brez evropskih sredstev se v Sloveniji skoraj ne bi investiralo.
EU med drugim skrbi za to, da na trgih ne bi prihajalo do izkrivljanja konkurence, za visoke prehrambene in druge standarde, za nizke cene mobilnega gostovanja, za naše ceste, mostove in kulturne spomenike.
Eden glavnih uspehov EU pa je vsekakor enotni trg, ki spodbuja brezcarinsko čezmejno sodelovanje, prost prehod delavcev, odpravlja birokratske ovire, spodbuja zaposlovanje in veča gospodarsko rast. Enotni trg je edina možnost za konkurenčno Evropo v globalnem smislu. Seveda sta tu še evro in ta čas načeti schengen.
No, po drugi strani nekateri menijo, da so evropske institucije dobre samo za tiste, ki so tam zaposleni in dobivajo dobre plače. Kako gledate na očitke evroskeptikov o pretiranem razraščanju bruseljske birokracije, ki naj bi bila predvsem sam sebi namen, podobno kot je to v številnih državah, ne nazadnje tudi v Sloveniji?
Bruselj si zagotovo zasluži kritiko zaradi birokracije. EPP si je v svojem volilnem programu prizadevala za odpravo odvečnih in poenostavitev nujnih pravil ter odpravo nepotrebne birokracije, ki naj bi vodila v hitrejši razvoj predvsem malih in srednjih evropskih podjetij. Komisija to v veliki meri tudi upošteva, saj v okviru programa REFIT poenostavlja zakonodajo EU, znižuje upravne stroške in skuša vzpostaviti jasen, trden in predvidljiv regulativni okvir, ki bo v oporo in ne breme gospodarstvu. Bruselj mora biti velik pri velikih stvareh in majhen pri majhnih stvareh. Nobeden si ne želi predpisov o velikosti in obliki kumaric.
Po drugi strani pa se velikokrat pretirava glede razraščenosti evropskega birokratskega aparata. Države članice v celoten proračun EU, ki znaša 145 milijard evrov, prispevajo le po 1 odstotek BDP. Od celotne pogače gre le 6 odstotkov za birokracijo, delovanje institucij EU torej, preostali del pa se vrne v države članice v obliki raznih programov. Za ilustracijo naj povem, da je letni strošek delovanja EP, ki zajema celotno delovanje v vseh treh krajih dela, tudi prevajanje dokumentov in tolmačenje v vseh 24 uradnih jezikih, le 3,10 evra na prebivalca EU. Pregovorno učinkovite Nemce stane njihov parlament letno 8,20 evra na prebivalca. Z vidika zgodovinskih konfliktov je cena evropskega povezovanja zelo majhna.
Predsednik društva Evropska Slovenija Damir Črnčec je pred dnevi zapisal, da v Evropi leta 2016 vse bolj drsimo v orwellovsko družbo, kjer je edina resnica resnica neizvoljenih birokratov Evropske komisije. Po njegovem komisarji sprejemajo ukrepe proti svobodi govora na internetu, socialnih omrežjih, Facebooku, Twitterju, Youtubu ... »Očitno Erdoğanovi zgledi zatiranja svobode in svobode javne besede vlečejo! Evropska unija bo demokratična ali pa je ne bo. Totalitarizem bruseljskega uradništva, ki ima podporo pri nekaterih predsednikih vlad po Evropi, pač ne bo pil vode!« Kako to komentirate?
V primarnem zakonodajnem dokumentu Evropske unije, Listini EU o temeljnjih pravicah, zelo jasno piše, da ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica vključuje svobodo širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov. V Evropski uniji imamo zelo visoke standarde varovanja svobode izražanja, ki jih seveda ne moremo primerjati s turškimi, ruskimi, kitajskimi, indijskimi, pakistanskimi ali iranskimi. Drži pa, da imamo tudi v Evropi še ostanke starih zakonov, npr. o prepovedi žaljenja domačih ali tujih državnih voditeljev, po katerem danes sodijo nemškemu satiriku, ki naj bi bil užalil Erdoğana.
Ta tvit pa se je najbrž nanašal na nedavni dogovor med EK in družbenimi omrežji, kot sta Facebook in Twitter, ter predvideva sodelovanje zaradi lažjega odstranjevanja spornih objav. Ta dogovor je nastal po dolgotrajnem prizadevanju za omejevanje novačenja islamskih ekstremistov na družbenih omrežjih in je bolj kot grožnja svobodi govora orodje v boju proti terorizmu. V ZDA so imeli primer, kjer je eden od zaposlenih administratorjev na FB izbrisal objavo člana republikanske stranke, ker jo je ocenil kot sovražni govor. Pred dnevi sem v Londonu sestankoval s prijateljem, ki za ameriške republikance vodi spletno kampanjo. Dejal je, da je po sestanku z ustanoviteljem Facebooka Zuckerbergom prepričan, da je šlo pri tem izbrisu za napačno osebno oceno administratorja in ne politiko FB. Zuckerberg naj bi bil republikancem zatrdil, da ima FB enaka merila za vse, tako leve kot desne politike, in ne misli filtrirati sporočil na podlagi politične pripadnosti.
Po mojem bi sicer morala biti definicija svobode govora skoraj absolutna, izjeme pa redke. Otroška pornografija seveda spada v te izjeme, prav tako pozivanje k nasilju. Utišati nekoga, s katerim se ne strinjaš, je slaba politika za družbo. Svoboda govora je tudi najboljša obramba pred slabo vlado. Svobodna razprava na vseh področjih preseje dobre ideje od slabih.
Nedvomno je na padec ugleda Evropske unije in s tem povezanih evropskih institucij močno vplivala migrantska kriza, ki je lani doživela neverjetne razsežnosti. Evropska komisija je bila ob tem povsem nemočna in neučinkovita …
Če bi želeli, da institucije EU rešijo takšne krize, bi jim morali dati več pristojnosti, kar pa ni preveč popularno med državljani. Prej bi rekel, da je bil nemočen ali pa vsaj neenoten Evropski svet, ki ga sestavljajo voditelji držav, saj so na zasedanjih sprejeli nekatera stališča in ukrepe, ki pa jih kasneje doma niso izvajali. Nekateri dogovori se še danes ne izvajajo, npr. vračanje migrantov, tistih torej, ki niso upravičeni do mednarodne zaščite. Tudi sicer je bila glavna napaka storjena takoj na začetku, ko so se brez resne zaščite zunanjih meja, kontrole in preverebe tistih, ki so vstopali v naše države, ustvarili koridorji skozi celotno Evropsko unijo. Če bi od začetka striktno zavračali ekonomske migrante, ki jih je po zdaj znanih podatkih več kot dve tretjini vseh prišlekov, pravih beguncev pa manj kot tretjina, bi se danes pogovarjali o povsem drugih temah.
Ste bili marca, v času terorističnih napadov islamskih skrajnežev, v Bruslju? Je bilo kaj takega mogoče pričakovati?
V času napadov sem se ravno odpravljal v službo, a ko je odjeknila novica o še eni eksploziji na podzemni postaji zelo blizu evropskega parlamenta, sem se odločil ostati doma. Na žalost smo vsi tak napad pričakovali, saj ni nobena skrivnost, da se v bruseljskih getih zaradi permisivne politike in neorganiziranih ter odsotnih organov pregona s pomočjo tujih borcev radikalizira del muslimanske skupnosti.
Se je evropska prestolnica po teh napadih kaj spremenila?
Varnost je poostrena tako v mestu, kjer ulice stražijo vojaki in policisti, kot v parlamentu, kjer so prenovili vse vhode in povišali stopnjo ogroženosti. A zdi se, da se je življenje že vrnilo v ustaljene tirnice. Upam le, da so oblasti in belgijski varnostni organi iz te tragedije potegnili kakšne sklepe in na podlagi teh intenzivirali svoje aktivnosti.
Menite, da bo Evropski uniji na dolgi rok uspelo zavarovati njene zunanje meje? Če smo bili prej priče balkanski migrantski poti iz Turčije v Grčijo in naprej proti severu, je sedaj spet bolj oživela sredozemska migrantska pot iz Afrike čez Sredozemlje v Italijo. Rimski imperij je začel propadati v trenutku, ko ni bil več sposoben zavarovati svojih meja pred barbari!
Druge izbire unija nima. Brez zaščite zunanjih meja bomo primorani spet postaviti notranje meje, kar bi bila huda tragedija za EU, tako gospodarska kot družbena. Glavna stebra v boju proti migrantski krizi sta popolno zavarovanje zunanjih meja in striktno vračanje migrantov, ki niso upravičeni do mednarodne zaščite. Takšno ravnanje bi prisililo vse, ki bi se želeli odpraviti na nevarno pot proti Evropi k vnovičnemu razmisleku.
Celo tibetanski verski voditelj dalajlama je nedavno opozoril na preveliko število migrantov, ki silijo v Evropo, in na nevarnost arabizacije stare celine. Po njegovem je rešitev v vračanju migrantov v države njihovega izvora, kjer naj pomagajo pri obnovi svojih držav. Nedvomno ima prav!
Absolutno. Opozoril je tudi na nevarnost izgube evropske identitete ob prevelikem sprejemu migrantov. Beguncem je seveda treba pomagati, to nam velevajo naše vrednote, moralna dolžnost in mednarodno pravo. A begunec na dan premirja postane ekonomski migrant in tako ni več upravičen do mednarodne in socialne varnosti, zato se mora vrniti v državo izvora in pomagati postaviti domovino nazaj na noge. Skoraj do besede natančno je že lani oktobra na kongresu EPP v Madridu dejal predsednik SDS Janez Janša.
V četrtek je nemški parlament sprejel resolucijo o genocidu nad Armenci v Otomanskem cesarstvu. Za Turčijo je to »zgodovinska napaka«. Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan je dejal, da bo to resno vplivalo na dvostranske odnose z Nemčijo. Ali lahko to ogrozi sporazum med EU in Turčijo glede vračanja migrantov?
Turki so že odpoklicali svojega veleposlanika v Nemčiji, torej so se s to potezo odnosi tudi v praksi skrhali. Seveda lahko vpliva tudi na dogovor med EU in Turčijo, ne bo pa to odločilnega pomena. Turčija v migrantski krizi vidi priložnost in ves čas izkorišča EU, kar je nenavadno obnašanje za nekoga, ki želi biti del EU in se razglaša za partnerja uniji.
Sporazum med EU in Turčijo o vračanju oziroma vnovičnem sprejemu ljudi je sicer eden od pogojev za odpravo vizumske obveznosti za turške državljane. Voditelji EU in Turčije so marca dosegli dogovor o pospešitvi vizumske sprostitve do konca junija, če bo Ankara izpolnila vseh 72 zahtevanih meril. No, sedaj je jasno, da Turčija še niti približno ni izpolnila teh zahtev in da bi bila odprava vizumov za turške državljane za EU zelo neverna.
Čeprav dogovor EU-Turčija deluje in je za Evropo pomemben, pa se po drugi strani EU ne sme pustiti ponižati in mora trdno stati za pravili, ki jih je vzpostavila. To velja tako za pristopna pogajanja kot za vizumsko liberalizacijo. Če pogoji ne bodo izpolnjeni do konca junija, v tem času pač ne bo liberalizacije. Enaka merila in pravila veljajo za vse, Turčija ne sme biti izjema. Erdoğan je pred dnevi sicer potegnil nazaj svoje grožnje, da bo nad Evropo znova poslal begunce, če njegovi državljani ne dobijo vizumske liberalizacije do konca meseca. Zdaj naj bi bili pogovori med turškimi oblastmi in EU bolj konstruktivni, turška stran pa naj bi bila pripravljena spremeniti tudi protiteroristično zakonodajo, na podlagi katere ta čas preganjajo novinarje in Kurde. Vprašanje pa je, ali bosta Svet EU in parlament pripravljena po hitrem postopku odločati o vizumski liberalizaciji, ki sicer velja za potovanje v schengensko območje za obdobje, ki ni daljše od 90 dni. Liberalizacija ne dodeljuje nobenih delovnih dovoljenj in ne pomeni, da vstopnikov na meji ne smemo zavrniti. V pripravi naj bi bil tudi varnostni mehanizem, ki bi lahko začasno ustavil liberalizacijo.
Zelo vroč kostanj za Evropsko unijo je tudi čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo oziroma TTIP (Transatlantic Trade and Investment Partnership). Gre za trgovinski sporazum, o katerem se pogajajo Evropska unija in Združene države Amerike. Namen pogajanj je odprava trgovinskih ovir (tarif, nepotrebnih predpisov, omejitev naložb itd.) v številnih gospodarskih sektorjih, s čimer naj bi se olajšala nakup in prodaja blaga in storitev med EU in ZDA. Mnogi se bojijo negativnih posledic tega sporazuma. Vi ga zagovarjate. Zakaj?
Predvsem zato, ker verjamem v prosto trgovino in konkurenco. Družba napreduje izključno na konkurenčnem gospodarstvu, stari vzorci protekcionizma so že zdavnaj dokazano propadli. Evropska unija ima sklenjenih 34 trgovinskih sporazumov, pod nobenim se naši visoki standardi niso znižali. A problem so čisto po naključju prav pogajanja z državo, ki ima enega najvišjih standardov na svetu. Evropska unija gre v nove trgovinske sporazume izključno z namenom zagotavljanja višjih standardov življenja na vseh ravneh, nikoli nižjih. Nobene zdravorazumske logike ni v očitanem samodestrukcijskem delovanju EU. Prav bizarno bi bilo, da bi na podlagi paranoične manjšine zavrnili dogovor, ki bi Sloveniji po projekcijah na letni ravni prinesel 3,31 odstotka BDP na prebivalca in številna nova delovna mesta.
Druga zelo žgoča zadeva za Evropsko unijo je britanski referendum o članstvu v EU, ki bo 23. junija. Mnogi menijo, da se v primeru izstopa Velike Britanije iz EU evropski povezavi zelo slabo piše. Mnogi pa opozarjajo, da bi bilo to zelo slabo tudi za britanske gospodarske interese.
Predvsem za britanske, a tudi v EU bi se lahko sprožil plaz podobnih referendumov. OECD je pred časom primerjala morebitni Brexit z obdavčitvijo Britancev v vsakoletnem znesku 3.200 funtov na družino. Podobno sta napovedala IMF, zakladništvo in Bank of England, ki napoveduje višjo brezposelnost, manjše plače in številne stečaje podjetij. Združeno kraljestvo naj bi z izstopom tako do leta 2030 izgubilo kar 200 milijard funtov. Kar devet podjetij od desetih, ki delujejo v Veliki Britaniji, si želi ostati del enotnega trga EU.
Ko ti vsi tvoji zavezniki − od Amerike, Avstralije, Kanade do Japonske − svetujejo, da ostaneš del EU, nasprotniki, kot je Putin in Kitajska, pa svetujejo odhod, se je nad tem treba zamisliti.
Pred dnevi sem bil v Londonu, kjer smo s tamkajšnjimi konservativci razpravljali tudi o Brexitu. Situacija je prav zaradi konservativcev problematična, ker so povsem razdeljeni. Skrbi jih predvsem, kaj bo s stranko po 24. juniju, dan po referendumu. Težko se bo vrniti na »business as usual«. Situacija je nepredvidljiva, a stavnice napovedujejo tesno zmago Bremaina. Če nam 23. junija Britanci vseeeno pomahajo v slovo, bo EU nedvomno šibkejša, vendar gotovo ne tako ranjena, kot bi po tej napaki bilo ranjeno Združeno kraljestvo.
Kaj pa odnosi z Rusijo? Vzhodne članice EU se počutijo ogrožene od velike vzhodne sosede, druge pa zanimajo predvsem gospodarski interesi in bi radi, da EU ne podaljša sankcij proti Rusiji. Kako stvari rešiti v skupno dobro?
Evropska unija Rusije po njenih dejanjih na Krimu nima več za strateško partnerico. Putin zelo jasno deluje proti EU, s tem ko podpira in celo financira skrajne evropskeptične stranke, uničil je tudi vzhodno partnerstvo EU. Odprava gospodarskih sankcij, ki brez dvoma učinkujejo, je pogojena z dogovorom Minsk II, ki pa ga Rusija ne spoštuje. Rusko gospodarstvo s temi sankcijami in krizo na naftnem trgu resnično trpi, a to je edini demokratičen način, s katerim lahko EU protestira proti barbarskim dejanjem Rusije. Rešitev pa je enostavna: Rusija mora začeti spoštovati dogovor iz Minska, kot je tudi obljubila, pred tem ne bo sproščanja sankcij.
Podpredsednik Slovenske demokratske stranke in vodja slovenske delegacije pri Evropski ljudski stranki Milan Zver se je 30. maja 2016 v Luxemburgu udeležil praznovanja 40-letnice Evropske ljudske stranke. Ob tej priložnosti je poudaril, da EU močno Evropsko ljudsko stranko potrebuje bolj kot kadarkoli prej. Zakaj?
S tem je želel opozoriti na hude, eksistenčne preizkušnje, s katerimi se ta čas sooča Evropska unija. Imamo migrantsko krizo, Velika Britanija grozi z izstopom, Rusija predstavlja grožnjo z vzhoda, tudi grška zgodba še ni končana. Vsi ti kompleksni problemi terjajo realne in premišljene rešitve. Preproste rešitve, ki jih ponujajo populistične stranke po Evropi, nikoli niso odgovor oz. rešitev za kompleksne probleme. EPP je tradicionalna stranka, ki ponuja prave odgovore na izzive časa. Vodi stvarno politiko in ljudem ne ponuja le všečnega. Takšno stranko Evropa zdaj potrebuje bolj, kot kadarkoli prej, saj se soočamo z največjimi preizkušnjami do sedaj, napačne odločitve pa bi lahko resno ogrozile našo prihodnost. Krmila v takšnih razmerah ne prepustiš evroskeptikom, demagogom in populistom.
»Voditelji EU, ki promovirajo utopično iluzijo o združeni Evropi, so izgubili stik z ljudmi in tvegajo poraz proti evroskeptikom, ki želijo razdreti skupnost,« je na prej omenjenem srečanju EPP dejal predsednik Evropskega sveta Donald Tusk. Po njegovem se mora EU osredotočiti na praktične ukrepe, kot sta ureditev vprašanja meja in oblikovanje bančne unije. Se strinjate z njim?
Da. Tusk je imel v Luxemburgu zelo dober govor, v katerem je pronicljivo analiziral utopije nekaterih voditeljev o Evropi brez nacionalnih držav, ki jim je uspelo prezreti dejstvo, da običajni državljani ne delijo tega evronavdušenja. A po drugi strani nadaljuje, da moramo, če želimo združeno Evropo, Evropo solidarnosti, najprej začeti pri sebi.
Pregloboka integracija v Evropi ne bo nikoli mogoča in prav je tako. EU mora ostati skupek suverenih držav, ki pa odgovore na skupne probleme in izzive iščejo skupaj. Kulturno smo si Evropeci preveč različni in bogati, da bi bila lahko »utopija popolne integracije« in talilni lonec uspešna zgodba.
Ste tudi mednarodni tajnik SDS. Imate veliko stikov znotraj EPP in tudi širše. Vodstvu EPP ste predstavili dogajanja v zvezi s politično montiranim sodnim procesom Patria in škandaloznim poročilom protikorupcijske komisije o premoženjskem stanju predsednikov političnih strank, ki je zrušilo drugo Janševo vlado leta 2013. Kako so predstavniki EPP sprejeli vašo oceno dogajanj v Sloveniji v zvezi s tem?
V Sloveniji je SDS zagotovo mednarodno najbolj priznana in uveljavljena stranka. Predsednik ima velik ugled v mednarodnem prostoru, kar navsezadnje dokazujejo tudi odzivi na krivično in neustavno sodbo v zadevi Patria. Ni veliko evropskih voditeljev, ki bi jih pred volitvami javno podprl predsednik Evropskega sveta, medtem ko bi oni prestajali sicer krivično in politično zaporno kazen. Leta 2014 je to storil Herman van Rompuy, ki je seveda razumel politično sodbo in svojega prijatelja, takrat političnega zapornika in vodjo slovenske opozicije, podprl na prihajajočih parlamentarnih volitvah. Tega ni storil nikoli prej in nikoli kasneje v tej funkciji.
Voditelji EPP zelo dobro poznajo stanje v Sloveniji, predvsem pravosodje in medijsko sceno. Ne samo voditelji EPP, tudi drugi evropski funkcionarji. Poglejte primer Nine Betetto. Medtem ko jo slovensko sodstvo nagrajuje za njeno vlogo v primeru Patria, jo je ESČP gladko zavrnilo, najbrž prav zaradi njene vloge v primeru Patria in nekaj drugih primerih, ki so že romali na ESČP.
Še za konec. Kaj bi bilo treba po vašem mnenju storiti, da mladi in izobraženi ljudje ne bi več zapuščali Slovenije in da bi naša država končno spet stopila na pravo pot, na pot svobode, demokracije in gospodarskega razvoja?
Slovenija bi potrebovala dva zaporedna stabilna mandata desnosredinske koalicije, ki bi zagnala gospodarstvo in odpravila monopole, ki so na izkrivljenem trgu ostali v rokah voditeljev prejšnjega sistema. Vzpostaviti je treba gospodarstvu, inovacijam in investicijam prijazno okolje, ki spodbuja dobre in zavrača slabe zasebne pobude. Končno reformirati sodstvo, ki ta čas ne onemogoča le desne politike, ampak je hudo neučinkovito in pristransko tudi v gospodarskih sporih. Končno izpeljati privatizacijo, ki je najučinkovitejše zdravilo proti vmešavanju politike v gospodarstvo. Drastično zmanjšati nepotrebno birokracijo, omejiti porabo in zajeziti javno upravo. Izboljšati je treba šolstvo, ki mora služiti trgu dela in izobraževati kadre, ki jih trg dejansko potrebuje. Podlaga za to pa bi bila sprememba volilnega sistema. Proporcionalni sistem nam ponuja (pre)razdrobljene in nestabilne vladne koalicije, ki so v stalni politični krizi. Skratka vse, česar vlada Mira Cerarja na žalost ne bo nikoli sposobna izpeljati.
